Za

Intel je po nekaj zapletih končno predstavil svojo osveženo družino trdih SSD-diskov. Po tem, ko smo izredno zmogljivim, a precej dragim SSD-diskom peli hvalo skoraj vsi mediji, je Intelu s prehodom izdelave pomnilniških celic NAND s 50 nm na 34-nanometrski proces izdelave uspelo bistveno znižati ceno, povečati gostoto in hitrost delovanja celic, kar vse se odraža tudi na drugi generaciji SSD-diskov. Uporabljene so celice NAND tipa MLC (multi level cell). Novosti je model X18-M, ki 80 ali 160 GB kapacitete ponuja celo v 1,8-palčnem ohišju, medtem ko smo si znova ogledali že preizkušen model X25-M. Druga generacija tega diska (SSDSA2M0080G2GC) je na voljo v rahlo drugačni embalaži, saj disk ni več plastično črn, temveč je v kovinskem sivem ohišju. X25-M še vedno temelji na internemu polju RAID0 desetih modulov, s katerimi dosega bistveno boljšo hitrost zapisovanja in branja z diska. Disk znova uporablja napredne ukaze SATA II NCQ. Željni rezultatov in primerjave s prvo generacijo X25-M smo disk preizkusili s programom Crystal DiskMark, kjer je spet dosegel fantastične rezultate! V testu zaporednega branja je bil z 267,4 MB/s precej hitrejši od prvega Intel X25-M (196,1 MB/s) ter celo od bistveno dražjega strežniškega modela X25-E (264,1 MB/s), v testu pisanja pa je X25-M potolkel z 90,2 MB/s (prva generacija 72,9), medtem ko je X25-E z 138,9 vseeno ostal vodja. Novi X25-M zagotavlja tudi visoko prepustnost pri delu z malimi datotekami in drobci (6600 IOPS zapisov in 35.000 IOPS branj), predvsem pri zapisovanju je tudi tu dvakrat hitrejši – v nobenem testu pa počasnejši od starega X25-M. Zmogljivost diska je torej fantastična, ob tem je poraba energije bistveno nižja kot pri mehanskih diskih, da o segrevanju in zanesljivosti (MTBF je 1,2 milijona ur) ne govorimo. S ceno, ki je precej nižja kot pri prvi generaciji, je SSD-disk idealna izbira za sistemsko particijo, medtem ko imamo aplikacije in podatke na mehanskih diskih.

Proti

Največja zamera Intelu je, da so obdržali identična imena izdelkov, kar pomeni, da lahko manj vešč uporabnik pomotoma kupi star (dražji in počasnejši) model, saj je disk moč razlikovati (poleg videza) samo po točni modelni številki, kjer na koncu imena novi diski nosijo G2 (generacija 2). Cena je glede na prejšnjo generacijo drastično nižja, a ob primerjavi cene na GB še vedno za faktor 10 dražja od mehanskih diskov. Ni nam jasno, zakaj Intel ni na diske namestil tretjo generacijo vmesnika SATA, za katerega prav te mesece na trg prihaja podpora tudi na matičnih ploščah. Testi namreč jasno dokazujejo, da prenosne hitrosti SSD-diskov že trkajo ob omejitve SATA II (3 Gb/s). Slabost diskov MLC je še krajša življenjska doba (okoli 10.000 zapisov) in s tem manjša zanesljivost, kar pomeni, da taki diski niso primerni za strežniška okolja z veliko sočasnimi IO-operacijami!

Moj mikro, oktober 2009 | Jaka Mele