Za

Intel je v začetku leta 2010 prešel na 32 nm proizvodni proces, v začetku 2011 pa množično prešel na pomlajeno mikroarhitekturo z imenom Sandy Bridge. Ta je imela poleg vgrajenega pomnilniškega krmilnika DDR3 tudi vgrajeno grafično vezje, za delovanje pa je uporabila nov vmesnik LGA1155. Prvi predstavniki družine so bili za spremembo modeli iz srednjega cenovnega razreda. To je bilo odstopanje od uveljavljene prakse, saj je Intel novo generacijo navadno krstil z najmočnejšimi modeli z oznako Extreme Edition, katerih cena se je začela pri tisočaku. A tudi 200 evrov za procesor, kolikor sta stala prva modela, i2500 in i2400, je za domače in pisarniške računalnike preveč, zato smo se tokrat odločili pogledati na cenovno dno in preveriti, kaj za dobrih 60 evrov dobimo na platformi LGA1155. Sicer ima Intel na cenovnem dnu tudi modele, imenovane Celeron, a je tem že tako znižal raven drugonivojskega hitrega predpomnilnika, da so umetno upočasnjeni, zato je veliko optimalnejši nakup le nekaj evrov (manj kot 20) dražjega procesorja z imenom Pentium. Seveda ti procesorji s tistimi originalnimi Pentiumi nimajo veliko skupnega − gre za arhitekturo Sandy Bridge (kar dokazuje tudi novo vgrajeno grafično vezje HD Graphics 2000 ter najnovejši nabor ukazov SSE4.1 in SSE 4.2), ki pa imajo določene funkcionalnosti arhitekture izklopljene. Procesor ima dve jedri, nima pa HyperThreadinga, kar pomeni, da nima še dveh virtualnih jeder. Frekvenca procesorja je 2,6 GHz, funkcija turbo pa je izklopljena, kar pomeni, da je to tudi največja hitrost delovanja tega procesorja. Vgrajeni so 3 MB hitrega predpomnilnika, kar pomeni 1,5 MB na jedro (najdražji procesorji imajo 2 MB na jedro), in to je še vedno zelo optimalno za ta denar. Procesor ima najvišjo porabo 65 W, s čimer je idealen za gradnjo manjših dnevnosobnih računalnikov, tihih pisarniških strojčkov ali kaj podobnega. Procesor je 64-bitni, ima dvokanalni vgrajen pomnilniški krmilnik in lahko naslovi do 32 GB pomnilnika hitrosti DDR3-1066 z navijanjem do 1333 MHz. Vgrajena grafika deluje pri 850 MHz, a pozna tudi dinamično navijanje (turbo) do 1,1 GHz. Procesor ima odlično razmerje med zmogljivostjo in ceno, saj se po zmogljivostnih testih uvrsti med le 25% slabše od procesorjev Intel i3, ki so dvakrat dražji. Je tudi je dovolj hiter za poganjanje Windows 7 s povprečno odprtimi aplikacijami za 95 % uporabnikov. Če ga združimo z matično ploščo H6x oz Z6x, izkoristimo vgrajeno grafiko, ki jo dobimo zastonj. Procesorju je priložen ventilator, ki je neslišen.

Proti

Grafična zmogljivost procesorja je sicer dvakrat boljša od pretekle Intelove generacije, a še vedno za polovico manjša, kot recimo nova AMD-jeva serija A6/A8 (a hkrati identična kot precej dražji i3). Za igranje osnovnih iger v ločljivosti 1024 x 768 sicer bo, a učinki bodo morali biti izključeni. Povsem dober procesor za vse, ki ne poganjate ves čas procesno intenzivnih aplikacij ...

Moj mikro, oktober 2011 | Jaka Mele