Za

Intelova jesenska osvežitev procesorjev ni čisto v skladu z načrtom podjetja, saj ni nova arhitektura niti ne gre za miniaturizacijo proizvodnega procesa. Prehod na 22 nm je napovedan za začetek 2012, zadnjo osvežitev mikroarhitekture pa smo doživeli pred slabim letom s prihodom družine Sandy Bridge. Ta je bila posebna, saj je Intel drugače kot v preteklosti najprej predstavil nove procesorje v srednjem cenovnem, najpogosteje prodajanem razredu (i5-2500K in i5-2600K). O močnejši, high-end različici nismo govorili niti kaj veliko spraševali, saj sta bila takratna predstavnika nove družine dovolj zmogljiva, da sta navdušila. S prihodom močnejših različic družine Sandy Bridge-E se končuje življenjska pot procesorjem Nehalem, ki so gradili na vmesniku LGA1366. To tudi dokončno zaokrožuje Intelovo filozofijo, da ima z vsako generacijo procesorjev dva vmesnika − enega za vstopne in množično prodajane modele, drugega pa za najmočnejše. Sandy Bridge-E torej poleg prvih Intelovih šestjedrnikov prinaša še nov vmesnik − LGA2011. Kot namiguje drastično povečano število kontaktov, so tudi fizično povečali velikost procesorja, saj v roki deluje prav megalomansko (21 x 21mm). Šestjedrni novinci so še najbliže novi generaciji procesorjev Intel Xeon EP (ti imajo sicer do 8 jeder, a v namiznih različicah jih ne bomo dobili pred prehodom na 22 nm), zgodaj v letu 2012 pa pričakujemo tudi 4-jedrne različice. Pod pokrovom procesorja se skriva 2,28 milijarde tranzistorjev, največ na račun povečanega L3 predpomnilnika, saj ima vsako jedro s kar 2,5 MB. Drugi predpomnilniki ostajajo identični, nespremenjen je tudi Turbo (v tem, najmočnejšem novincu i7 dosega do 3,9 GHz pri enem do dveh aktivnih jedrih in do 3,5 GHz pri do petih jedrih). Zmogljivostno gledano je najpomembnejša pridobitev novinca kar 4-kanalni krmilnik DDR3 (do DDR3-1600), s čimer bo moč v sistemu dati kar 64 GB pomnilnika. Povečano je tudi število kanalov PCIE (40), ti pa so združljivi s prihajajočim PCIe 3.0. Navijanje procesorja je možno, a ni tako preprosto kot v seriji predhodnikov K, smo pa s preprostim kompletom vodnega hlajenja, ki ga Intel očitno začenja tržiti, dosegli stabilnih 4,6 GHz! Energijska poraba je odlična − v pripravljenosti se skoraj ne razlikuje od i5-2500K, v polni zasedenosti pa se dvigne čez 100 W. Procesor v vseh testih prehiti prejšnjega rekorderja i5-2600K, če pa je test zahteven in ima več niti, je razlika kar neverjetnih 50 %! Tudi prejšnji »diamantek« - i7 990X ostane vsaj 10 % zadaj, da o katerem koli AMD-ju sploh ne govorimo ...

Proti

Škoda, da je treba kupiti novo matično ploščo! Nove matične plošče X79 glede na predhodnico ne dosegajo tehnološkega preskoka procesorjev. Nov vmesnik pomeni tudi nov hladilnik! Stroškov je kar nekaj, a največji bo zagotovo visoka cena za ta trenutno rekordno močan namizni procesor! Povečanje števila jeder v novincih gre na račun izgube integriranega grafičnega vmesnika (slišim zahtevne uporabnike: so what?) in, pomembneje, izgubo tehnologije Quick Sync, ki je omogočala hitrejše prekodiranje videa. Bistveno pametnejši nakup je model drugi najmočnejši model i7-3930K, kjer za skoraj pol manjšo ceno zgubimo le 3 MB L3 predpomnilnika.

Moj mikro, december 2011 | Jaka Mele