Za

Pa smo ga dočakali – Intelov prehod na 22-nm proces proizvodnje se je začel. Navajeni smo že, da nam Intel prek svoje strategije tik-tak vsako leto postreže s čim novim – tokrat je bil na vrsti prehod v nov proizvodni proces, kar pomeni, da so obstoječo mikroarhitekturo Sandy Bridge, ki se je doslej proizvajala v 32-nm tehniki, z malenkostnimi popravki začeli proizvajati v 22-nm procesu. Intel je sočasno s prehodom v finejši proces izdelave začel uporabljati še novo 3D-strukturo tranzistorjev, kar se kaže v manj uhajanja energije in nižji napetosti pri delovanju. A Ivy Bridge prinaša še veliko več. Preizkusili smo prvi procesor, ki je na voljo pri nas, Intel Core i7-3770K. Pod pokrovom procesorja se skriva 1,4 milijarde tranzistorjev. Kot namiguje že ime, gre za procesor iz črne linije, kar pomeni, da je popolnoma odklenjen in ga lahko navijamo po dolgem in počez. Ker gre po Sandy Bridgeu tokrat za že drugo izdajo novega procesorja, ki odstopa od starega načina in najprej ponudi modele iz srednjega cenovnega razreda (spomnimo se i5-2500K in i5-2600K), lahko že govorimo o spremembi Intelove strategije. Očitno se bo najmočnejša različica procesorja pojavila na trgu šele pozneje letos (saj veste, tista za tisočaka). Kot je Intel obljubil, ostaja vmesnik novinca isti – LGA1155, kar pomeni, da bo s popravkom Biosa deloval tudi na vseh matičnih ploščah, namenjenih procesorjem Sandy Bridge. Novinec prinaša precej visoko izhodiščno frekvenco delovanja, saj smo 3,5 GHz doslej praviloma dosegali le z navijanjem – prek turbonačina pa dosega celo 3,9 GHz, kar pomeni, da bodo močnejši modeli brez težave prebili mejo 4, morda celo 5 GHz. Ob vsem tem se je energijska poraba (TDP) procesorja i7-3770K s 95 vatov (Sandy Bridge) spustila na 77, kar je vsekakor napredek. To pomeni, da čipi delujejo tudi hladneje. Procesor ima vgrajen tudi dvokanalni DDR3-pomnilniški krmilnik, ki prek navijanja podpira pomnilnik DDR3 do hitrosti 2800 MHz. Ker zaradi praktično iste mikroarhitekture ne moremo primerjati stare in nove pri isti frekvenci delovanja, smo primerjali stari in novi procesor v istem cenovnem razredu – torej kakšna je razlika v zmogljivosti procesno-računskega dela na ceno. Tu Ivy Bridge (cene še niso dokončno znane in so približno petnajst odstotkov višje od isti hitrih modelov Sandy Bridge – razlika se bo zmanjšala, ko se bosta ustalila proizvodnja in povpraševanje) starejšega brata prehiteva za skoraj petnajst odstotkov, za najmočnejšim dosedanjim šestjedrnikom i7-3960X pa v nenaklonjenih testih zaostaja le petnajst odstotkov, v nekaterih pa ga celo prehiti. To je pričakovan, a dobrodošel napredek, je pa Intel največ pozornosti ob prehodu na 22-nm posvetil grafičnemu jedru, ki je zdaj že tretjo generacijo integrirano v samo jedro procesorja. Testiranja kažejo, da je novo jedro, ki ga Intel imenuje kar HD4000, v določenih primerih tudi več kot polovico hitrejše od HD3000 (deluje s frekvenco 650–1150 MHz). To pomeni, da lahko z integrirano grafiko tudi v novejših igrah dosegamo igralno osveževanje oziroma hitrost izrisovanja prek trideset slik na sekundo. Največja prednost pa je končno strojna podpora knjižnici Microsoft DirectX 11, kar pomeni, da bodo priložnostni igričarji tudi na integrirani Intelovi grafiki lahko uzrli vse bonbončke novih iger. Veliko dodano vrednost pa bodo vsi, ki se ukvarjajo z urejanjem in spreminjanjem videa, doživeli s prenovljenim QuickSyncom, ki je opazno hitrejši kot pri SB. Skratka, Ivy Bridge je odlična izbira, če kupujete nov računalnik. Z dobrim navijanjem pa lahko ta IB poženete proti 6 GHz.

Proti

Največ bomo iz i7-3770K iztisnili v navezi z novo ploščo, temelječo na veznem naboru Z77, a bo delal tudi na starih. Grafične zmogljivosti novega čipa so sicer drastično izboljšane glede na predhodnika, a še vedno zaostajajo kar do štirideset odstotkov glede na trenutno vodilne integrirane grafike podjetij AMD/Nvidia (recimo AMD APU A8-3870K ali Nvidia GT440).

Moj mikro, maj 2012 | Jaka Mele