Za

Intelovi štirijedrniki so na trgu že dve leti, osvežitev arhitekture v 45 nm proces pa se je zgodila spomladi. Prehod na osvežene 45 nm štirijedrnike družine Penryn, točneje modela Yorkfield, je pomemben, saj je bil mišljen kot nadgradnja oziroma nadomestilo izredno priljubljenega Q6600. Glavna novost glede na predhodnika so manjše spremembe v arhitekturi, a navzven sta predvsem vidni višja delovna frekvenca (z 2,4 na 2,5 GHz) ter višja frekvenca prednjega vodila, ki se je s 1066 dvignila na 1333 MHz. Q9300 ima 6 MB L2-predpomnilnika, kar pomeni, da ima vsak procesorski par na voljo 3 MB. Manjše spremembe mikroarhitekture vključujejo še nove ukaze SIMD, saj so strojno podprte razširitve SSE 4.1. Procesor je sestavljen iz skupaj 820 milijonov tranzistorjev. Po specifikacijah je Q9300 od predhodnika Q6600 boljši v vseh kategorijah, razen v predpomnilniku, saj je predhodnik vseboval 2x4MB L2-pomnilnika. A ta ne vpliva bistveno na rezultate, saj je po več deset testih Q9300 od predhodnika boljši v vseh, razlike pa so od nekaj odstotkov do največ 11, v povprečju pa 7 odstotkov. Zaradi 45 nm procesa in razmeroma nizke frekvence je moč Q9300 tudi zelo lepo navijati, saj nam ga je brez večjih težav ob nespremenjenem večkratniku 7,5x s povečanjem FSB na 500 uspelo pohitriti na 3,75 GHz in še nismo dosegli stropa, v povprečju pa uporabniki brez težav dosegajo vsaj 1 GHz višje delovne frekvence od privzete ... Seveda z zračnim hlajenjem. Pri 3,7 GHz procesor dosega zmogljivost precej dražjega Core 2 Extreme QX9770!

Proti

Intel je začel omejevati dobave Q9300 in ga začel nadomeščati s hitrejšimi modeli (Q9400, Q9450, Q9500), ki pa so precej bolje varovani glede navijanja. Procesor je še vedno hitrejši od najhitrejšega Phenoma, je pa res, da oba ponujata veliko prostora za navijanje.

Moj mikro, September 2008 | Jaka Mele |