Starejšega brata tega modela smo opisali v prejšnji številki, tokrat je na vrsti letošnji novinec. Razlika je takoj opazna, saj B8850 nima LCD-zaslona, ampak le nadzorne lučke. Razlika je tudi v debelini papirja, na katerega lahko tiska – pri novem modelu je to 0,7 mm, starejši in dražji zmore preko enega milimetra. Tudi omrežnega vmesnika nima, kar za domače okolje niti ni tako pomembno. Te majhne razlike prispevajo k nižji ceni, saj je novinec še cenejši in s tem dostopnejši. In če na to pogledamo s stališča amaterskega fotografa, kjer te zahteve niso tako pomembne, je Hewlett-Packard naredil korak v pravo smer.

Če se posvetimo tiskalniku, zunanjost in večina notranjosti je tako rekoč enaka kot pri starejšemu modelu, poleg že opisanih sprememb. To pomeni, da uporablja enaka pigmentna barvila, kot jih imajo HP-jevi vrhunski tiskalniki, med njimi tudi dodatna siva, ki so pomembna pri tako pri črno-belih kot barvnih izpisih. Njihovi raziskovalci so namreč ugotovili, da je črno-bela osnova pomembna tudi pri barvnih izpisih in da za doseganje večjega števila barv na ta račun ne potrebujejo dodatnih barvil. Tiskalniška glava je zasnovana modularno, kar pomeni, da dve barvili delita eno polje šob. To seveda tudi poceni vzdrževanje, če je kaj narobe le z eno barvo. Podobno kot drugi modeli premore tudi ta interno umerjanje barv, kar zagotavlja enake izpise tudi na daljši čas. Gonilnik je na voljo v dveh izvedbah, osnovni in dodatni, načeloma je dovolj že osnovna, a za boljšo integracijo s programi je priporočena dodatna. Tiskalnik je dobro podprt v obeh zadnjih različicah Photoshopa, kar pomeni dober nadzor nad izpisom. S tiskalnikom smo preizkusili različne vrste papirja, klasičnega svetlečega fotografskega ter dva umetniškega, od katerih nas je najbolj navdušil Canvas, ki oponaša tiskarsko platno. Dobra dodatna vrednost, ki naredi izpise še zanimivejše.

HP se je torej odločil resno »napasti« vse tiste amaterske fotografe, ki bi radi tiskali doma in imeli nad izpisom popoln nadzor. Cena je primerna, tudi izpis je zelo kakovosten in seveda na las podoben tistemu modela Pro B9180. Pogrešali smo predvsem nastavek za neskončni papir, ki bi še dodatno pocenil izpis, tudi sama začetna nastavitev bi bila lahko hitrejša, a glede na to, da glave menjavate bolj poredko, to niti ni tako pomembno. Vsekakor tiskalnik, ki opravi svoje delo tako, kot se od njega zahteva. A ne pozabite, konkurenca je huda in ostra, za ovratnik mu dihata Canon in zgoraj opisani Epson, vsak s svojimi prednostmi in slabostmi.

Objavljeno: Moj mikro, Maj 2008 | Alan Orlič