Pa najprej razjasnimo terminologijo. 3D-bralnik je naprava, ki bodisi z laserskim žarkom ali fotoaparatom »poskenira« predmet in izdela njegov virtualni model. Tega pa lahko potem s tiskalniki za hitro izdelavo prototipov, velikokrat imenovanimi kar 3D-tiskalniki, spremenimo v čisto pravo kopijo originalnega predmeta. HP je na laserski tiskalnik (večopravilno napravo) namesto klasičnega ploskega (flatbed) optičnega bralnika namestil roko, v kateri so kamera visoke ločljivosti in dvoje močnih LED-svetil. Pod kamero in na vrhu tiskalnika pa je premična »mizica«, ki služi kot podlaga na katero odložimo list papirja ali manjši predmet, ki ga želimo skenirati. Manjši zato, ker je podlaga velikosti papirja A4, razdalja med podlago in kamero pa znaša okoli 30 centimetrov. Ne gre za pravi 3D-bralnik, temveč za napravo, ki lahko zajema predmete približno tako, kot če te postavimo na ploski bralnik in ne poveznemo pokrova, vendar z veliko boljšim končnim rezultatom.
Kamera v roki tiskalnika posname šest slik predmeta, tri z bliskavico in tri brez nje (v razmerah svetlobe iz okolice) z različnimi časi osvetlitve in pod rahlo različnimi koti, vseh šest fotografij pa nato združi v eno samo, ki jo lahko takoj natisne ali jo shrani v računalnik (formati JPEG, PNG ali PDF). Ker je površina »mizice« bela, program dokaj preprosto loči, kaj je predmet in kaj podlaga, zato na primer naredi dve datoteki, če hkrati skeniramo dva predmeta. Končni rezultat je slika – fotografija predmeta s sencami in igro svetlobe, ki dajo občutek globine pri predmetu, ki ga dejansko gledamo na dveh dimenzijah zaslona ali listu papirja. Do zelo podobnega rezultata bi lahko prišli tudi z uporabo fotoaparata in znanjem Photoshopa, le da HP-jeva naprava vse to naredi hitreje in samodejno.
Večopravilna naprava (mimogrede, omogoča priklop v žično ali brezžično omrežje in podpira vse tisto, kar HP zadnje čase oglašuje kot najboljše v svoji ponudbi tehnologij in funkcionalnosti, na primer e-tiskanje) naj bi imela tudi aplikacijo, ki pošlje sliko skeniranega predmeta neposredno, brez uporabe računalnika, v splet. Vseeno pa kljub beljenju glave nismo čisto točno dojeli, čemu bi mala podjetja ali domači uporabniki sploh potrebovali tovrstno skeniranje predmetov. Ne rečemo, da se sem ter tja pojavi potreba po tem, zagotovo pa ne gre za nekaj, brez česa ne bi mogli več živeti. Ta vtis ostane tudi, ko stvar preizkusite. Zato bi vso zadevo obrnili. HP LaserJetPro 200 ni 3D-bralnik, pač pa večopravilna naprava, ki ima vgrajen drugačen tip bralnika. Ta še vedno zajema dvodimenzionalno, pri nekoliko nizki ločljivosti 300 dpi, da pa nam veliko več svetlobe.
Moj mikro, december 2011
