Nexus One, kot se imenuje ta Google-phone je (nezaklenjen) na voljo preko Googlove spletne trgovine za ceno 530 dolarjev in seveda poštnino. Seveda se je tudi pri nas pojavilo nekaj ljudi, ki so ga takoj želeli kupiti, a zadeva, vsaj na začetku novega leta, ni potekala tako, kot bi si želeli, in telefona nam v Slovenijo (še) niso hoteli poslati. So pa pristali na to, da ameriško različico pošljejo našemu prijatelji v Nemčijo. In ta ga je testiral v našem imenu in tudi po naših kriterijih. Nato smo se še dobili v enem avstrijskih zimskošportnih centrov, kjer smo zadevo malce pregledali tudi sami, tako da lahko rečemo, da smo prišli do nekaterih dokaj merodajnih vtisov. Je torej Nexus One res »iPhone-killer«?

Nexus One ni čisto nova naprava. Je namreč nadgradnja oziroma naslednja stopnja razvoja dobro leto starega modela Googlovega »androidnega« telefona G1. Tega, enako kot zdaj Nexus, izdeluje tajvanski proizvajalec pametnih telefonov HTC, in zato smo ga, kar nekako nehote, najprej takoj primerjali z njim. A je primerjava bolj ali manj neumestna, saj gre zdaj za dokaj zrel izdelek, in ne za eksperiment, kot je bil G1. Naprava je na pogled precej simpatična. Tudi v roki leži dokaj dobro in s svojimi 134 grami in 12 milimetri debeline ne daje vtisa krhkosti, kot je to pri nekaterih konkurentih.

In kaj so najpomembnejši Nexusovi elementi? Že na prvi pogled je to velik in dobro osvetljen in viden zaslon AMOLED. Na njej je slika tudi pri močnejši sončni svetlobi dokaj dobro vidna, na dotik občutljiv zaslon pa tudi dokaj dobro reagira na uporabnikove gibe. Povsem drugače pa je s štirimi senzorskimi tipkami, ki so nam nekaj časa kar delale preglavice. Delovale naj bi na dotik, a smo ugotovili, da jih je treba božati, da se kaj zgodi. S tem se sicer zmanjša možnost neželene izbire, a mislim, da so vseeno malce pretiravali pri neobčutljivosti. Posebej zato, ker gre za tipke, ki jih pri premikanju med meniji in podobnimi dejavnostmi precej uporabljamo, in če se zgodi, da tipka ne reagira, utegne stvar precej razdražiti uporabnika. Morda bi zato bili primernejši celo klasični gumbi. Pod temi senzorskimi gumbi je sledilna kroglica, ki je uporabna za premikanje, hkrati služi kot opozorilo, saj nas z utripanjem obvešča o zgrešenih klicih, prispeli pošti in podobnem. No, ta je pustila boljši vtis.

Nexus One polnimo prek vmesnika Micro-USB. Tak način je načeloma kar simpatičen, saj običajno omogoča prek enega vtiča tako polnjenje baterij kot tudi priklop na računalnik, ima pa tudi slabo lastnost. Ta je v tem, da se pri tovrstnih telefonih vtič pogosto kar hitro obrabi. Posledica je slabši kontakt, kar ima seveda vpliv tako na polnjenje kot na povezavo. In potem imamo povsem delujoč pametni telefon, ki smo ga dokaj drago plačali, je pa neuporaben zaradi obrabljenega vtiča. O podobnih težavah poročajo uporabniki skoraj vseh modelov telefonov, ki delujejo na tak način, in dvomimo, da bo Nexus One izjema. Ker je bil telefon, ki smo ga testirali, star šele dober teden, teh težav ni bilo, je pa treba uporabnike opozoriti na to, da se lahko pojavijo. Tudi druga zamera je povezana s tem vtičem oziroma s kartico MicroSDHC. To je mogoče zamenjati le tako, da telefon ugasnemo in iz njega odstranimo baterijo. To načeloma ne bi veliko motilo, saj je mogoče kartico polniti in prazniti prek omenjenih vrat in kabla USB, a je iz prav tako omenjenega razloga obrabe morda bolje ta vtič malce čuvati. In če bi bilo mogoče kartico preprosto izvleči iz telefona in jo vstaviti v kak čitalnik, bi bilo verjetno bolje.

Ko smo že pri bateriji – ta nas je precej razočarala. Sicer je res, da je bil za telefonom precej naporen teden aktivne uporabe, a to, da je zadeva vzdržala le en dan, se nam je zdelo malce premalo. Po celodnevnem igranju z njim mora zadeva nujno na polnjenje, če ne, nas bo zjutraj čakal ugasnjen telefon.

Nexus ne je seveda telefon. In telefon je namenjen telefoniranju. To poteka po pričakovanju, slišnost je zelo dobra in tudi sogovorniki so nas na drugi strani dobro razumeli tudi v primeru, ko smo za pogovor uporabljali prostoročni način. Ta deluje res kakovostno, kar je posledica dvojnega mikrofona − eden je namenjen sprejemanju zvokov, torej govora, drugi, na zadnjem delu telefona, pa za zajemanje šumov okolice, ki jih nato sistem »filtrira« in tako doseže boljšo slišnost. Če je zvočni pogovor zelo dober, boste tisti, ki bi se radi pogovarjali prek videa, razočarani. Tudi Nexus One, tako kot drugi androidni modeli žal ne podpira videotelefonije in ima zato tudi vgrajeno »le« eno kamero.

PA NA DELO

Ob prvem zagonu Nexusa v primerjavi z iPhonom ni potrebno posebna aktiviranje, treba pa je imeti Googlov račun, če želimo dostopati do storitev, kot so Gmail, koledar, pa tudi za dostop do tržnice programov za Android. Ta račun nastavimo ob nakupu naprave, kar poteka dokaj preprosto. Ko vnesemo vse potrebne podatke, se zadeva zažene in pričakovali bi klasičen Androidov zaslon, a ni tako. Google je zadevo precej okrasil in prilagodil, tako da je dokaj privlačna, zanimiva, predvsem pa svetla in pisana. Kar je sicer lahko lepo, ni pa ravno varčno, kar zadeva baterijo. Google je sistemu dodal še dva dodatna zagonska zaslona, tako da jih je zdaj pet, med njimi pa se lahko premikamo z «brisanjem« po zaslonu (saj veste, potegnete s prstom, kot bi hoteli obrisati prah z zaslona). Da bi se lažje znašli, kje smo, so zasloni označeni s pikami v kotu zaslona. Če se na teh tipkah s prstom zadržimo malce dlje, se odpre meni, kjer je vseh pet zaslonov prikazanih v obliki ikon, tako da je mogoč hiter preklop med njimi. Na vse zaslone je mogoče postaviti bližnjice do programov, dodatke (widgets) in mape, postopek pa je dokaj preprost – s prstom kliknemo prazno mesto in odpre se ustrezen meni.

Nadzor naprave prek na dotik občutljivega zaslona poteka izredno tekoče, zatikanja so redka, predvsem v primerih, ko imamo v ozadju zagnanih več procesov. Procesor Snapdragon očitno dobro opravlja svojo funkcijo, res pa je, da v napravi še nismo imeli ravno veliko zahtevnih programov. Zanje še ni bilo časa. Lahko pa delovanje primerjamo z iPhonom pod podobno obremenitvijo kar zadeva nameščene in zagnane programe – vtis je, da sta približno enako hitra, le iPhonu se morda nekoliko manj »zatika«. A kot rečeno, marsikaj je odvisno od načina uporabe.

Kaj pa ostale druge pritikline? Najprej kamera. No ja, smo videli boljše. Sicer ima res tipalo s petimi milijoni pik, a pike niso vse. Naprava ima precej počasen sistem samodejnega ostrenja, pa tudi proženje ima precejšnjo zakasnitev. To pa, v kombinaciji z dejstvom, da za sprožilec ne obstaja poseben gumb, ampak je to kar gumb na zaslonu, pomeni, da bomo kar nekaj časa delali dokaj zamegljene fotografije. Kamera je res nekaj, česar se je treba najprej navaditi, preden iz nje izvlečemo kolikor toliko spodobne rezultate. Ko pa se je navadimo, bodo rezultati kar spodobni. Temnejše barve imajo kar nekaj šuma, pa tudi kontrastno razmerje je bolj skromno (kot pri večini kamer v telefonih), zato pa je presenetljivo dobro snemanje videa. Pri ločljivosti 720 x 480 pik je kakovost filma takšna, da ga je mogoče gledati tudi po računalniku ali televiziji.

Kar zadeva glasbo, nismo bili kaj prida impresionirani. Vgrajen predvajalnik pozna formate MP3, wav in ogg, česa več pa ne. Tudi MP4, WMA, Applovih formatov in podobnega ne, tako da je te treba prej pretvoriti ali pa seveda najti kak drug predvajalnik. Kar zadeva glasbeno trgovino – naprava podpira Amazonovo, za katero pa nam v tem kratkem času ni uspelo ugotoviti, ali pokriva tudi Slovenijo. Nemčijo pokriva.

Očitno pa se naprava bolje razume s filmom. Tu nas je res presenetila in pokazala, česa je sposoben Snapdragon. Nexus One je predvajal vse mogoče filme, tudi v HD-formatu ločljivosti 720p, če je le film bi shranjen v formatu 3GP (kodek H.263) ali MPEG-4 (kodek AVC ali MP4V). Žal pa ne podpira formatov DivX ali WMV, kar je veliko škoda. Če bi, bil bilo vse skupaj že kičasto. Poleg naprave dobimo slušalke, ki jih nanjo priključimo preko 3,5 mm vtiča, so pa bolj revne kar zadeva zvok. Edina njihova dobra stran je, da imajo vgrajen majhen daljinski upravljalnik.

Navigacija. No ja, tu nismo bili posebej prevzeti. Sprejemnik A-GPS sicer hitro najde položaj, kar je dobro, to, da navigacija poteka prek Google Maps pa morda ne najbolj. Predvsem zato, ker navigacije z vodenjem ni niti za Nemčijo, kaj šele za Slovenijo. Ima pa zadeva vgrajen kompas, kar je tudi nekaj. Posebej, če smo bolj »naravne« sorte.

BREZ OMREŽJA NI NIČ

Google je svoj telefon naredil predvsem za to, da podpre svoje druge dejavnosti. Posledica je dejstvo, da je veliko programov in funkcij odvisnih od internetne povezave. Če smo tam, kjer obstaja brezžično omrežje, se lahko povežemo vanj prek vmesnika Wi-Fi, je pa res, da ta ne podpira standarda IEEE 802.1n, čeprav je bilo v napovedih rečeno, da bo. Brezžična povezava je za Nexus One zelo pomembna predvsem zato, ker je ogromno programov in funkcij povezanih z Googlovimi spletnimi storitvami – Mail, Maps, Talk, prepoznavanje govora in še kaj. Prepoznavanje govora je izredno zanimivo, saj deluje pri Google Voiceu, pomoči, pa tudi v iskalniku. Žal le v angleščini, a to dokaj dobro, tudi če uporabljamo bolj polomljen govor. V telefon je vgrajen tudi sistem prepoznavanja govora, ki naj bi omogočal tudi narekovanje in pretvorbo izgovorjenega besedila v zapisano, a je bolj pogojno uporaben. Nekaj zaradi nepoznavanja nam uporabnega jezika, nekaj pa zato, ker v ta namen seveda uporablja Googlovo spletno storitev. Tudi koledar, imenik in podobne zadeve so povezane s spletnimi storitvami, k sreči pa jih je mogoče uporabiti tudi brez dostopa v internet. Kar zadeva elektronsko pošto ima naprava vgrajeni dve možnosti, ki sta enaki kot v prejšnji različici Androida – poseben program za Gmail in drug program za POP3, IMAP ali dostop preko strežnika Exchange.

Čeprav je telefon precej odvisen od povezave v internet, pa Google ni kaj dosti novega naredil s svojim brskalnikom Chrome. Ta še vedno ne pozna Flasha, za RSS-novice potrebujemo poseben program, je pa res, da je zato izredno hiter.

ZMAGA NAD APPLOM?

Imamo »iPhone-killerja«? Ne! Nexus One smo sicer testirali dokaj kratek čas, a prvi vtisi so, da gre sicer za izredno zanimivo napravo za dokaj razumno ceno (v primerjavi z iPhonom), ki pa ne prinaša velike revolucije. Vdelane funkcije so sicer simpatične in zabavne, a nič kaj pretresljive. Posebej za naš del sveta, saj so nekatere funkcije povezane z geografsko ali jezikovno povesem drugim svetom. Vprašanje, ki se pojavlja pri ugibanju o uspešnosti nove naprave, je tudi ta njena povezanost v internet. Če govorimo o povezavah prek brezžičnega omrežja, zadeva še nekako gre. Kaj pa prek mobilnega omrežja? Tam so cene pri nas precej zasoljene (preberite članek o mobilnem dostopu v internet nekaj strani naprej), in to, da hoče naprava za vsako malenkost v internet, se lahko izkaže za drag špas.

Kljub temu pa Nexusu napovedujejo svetlo prihodnost. Tako svetlo, da je IDC moral popraviti svoje ocene o številu programov za sistem Android, ki naj bi nastalo do konca letošnjega leta. Pred »guglfonom« je bila ocena 50−75.000, po njegovem izidu pa se je številka povečala na 100.000. Kar je dokaj blizu Applu.

Zoran Banovič