Za

S prihodom novih naprav, od mobilnih telefonov in digitalnih fotoaparatov, sploh pa digitalnih HD-snemalnikov videa, se je povečala tudi količina ustvarjenih digitalnih podatkov. Ker se je sočasno znižala tudi cena prostornejših pomnilniških kartic, kjer 16 GB zdaj velja zelo dosegljivih manj kot dvajset evrov, so pomnilniške kartice dosegle status potrošniške dobrine, a hkrati tudi potrošnega materiala. Da, drži, da podatkovni mediji, ki temeljijo na bliskovitem pomnilniku, niso večni in da večina ne dosega niti tistih od proizvajalca obljubljenih tisoč zapisovanj. To je še zlasti opazno pri USB-ključkih in tudi pri pomnilniških karticah iz najnižjega cenovnega razreda. Pregovor kolikor denarja, toliko muzike tu še posebej velja. Seveda pa svetujemo, da vedno shranite račune in uveljavljate garancijo, čeprav bo marsikomu lažje nedelujočo kartico vreči stran in kupiti novo. To je le še razlog več, da kupite dobro, hitro in tudi dražjo. Na dolgi rok manj težav, zagotovo. No, tokrat smo si pogledali Goodramove pomnilniške kartice SD in microSD. Goodram kot edini evropski proizvajalec pomnilniških modulov in izdelkov vsekakor nudi precej višje standarde in kakovostne ravni kot poševnooki brezimni proizvajalci. In ker proizvajalec nudi tudi desetletno oziroma doživljenjsko garancijo, ga lahko le priporočimo. Tokrat smo v paket testiranja vključili kartice iz vseh cenovnih razredov - tako 8 kot 16 GB kapaciteta in dva hitrostna razreda. Najcenejši Class4 in najdražji Class10. Ob tem se velja zavedati, da sta to ekstrema iz še vedno najbolj množično prodajanega nabora izdelkov - vedno lahko najdemo tudi butične, precej dražje nišne izdelke (recimo kartice s kapaciteto proti 64 GB ali pa take, ki so zmožne še precej hitrejšega delovanja (predvsem zapisovanja)). Dobre izkušnje in zadovoljstvo z Goodramom potrjuje tudi že dolgoletno sodelovanja s Toshibo, saj Goodram zanje izdeluje OEM-izdelke. Na tokratnem testu sicer nismo ugotovili kvalitetnih odstopanj med izdelki z oznako Goodram in onimi z oznako Toshiba, a cenovno manjša razlika je. Verjetno najbolj zanimiva izdelka sta tokrat oba Class10 proizvoda (oznaka pomeni, da je že fragmentirana kartica sposobna v praksi dosegati zapisovalno hitrost najmanj 10 MB/s). Formatirana kartica se torej obnaša še bistveno hitreje, in kot taka je bolj primerna za nove in hitrejše fotoaparate, ki znajo v sekundi narediti več fotografij, še zlasti če gre za fotografije v RAW-formatu, ki so hitro velike več deset MB. Čeprav se 10 MB/s ne sliši veliko, je to najvišja Class specifikacija SD-kartic, sicer pa se tu uporabljajo še oznake večkratnika (recimo 133x), ki za osnovo jemljejo 1,2 MBit/s iz sveta optičnih enot CDROM. Tu omenjenih 10 MB/s iz Class 10 ustreza oznakam 80x ali 80 Mbit/s). Pri 8-GB Toshibini SD-kartici so bile izmerjene hitrosti vedno med 15 in 20 MB/s; pri microSD HD 16-GB Goodramovi pa rahlo nižje, a nikoli pod 13 MB/s. Ogledali smo si tudi dve kartici Class4, ki predstavljata cenovno dno (verjetno se je, če imamo vsaj srednje zmogljiv fotoaparat in občasno naredimo več zaporednih fotografij, bolje odločiti za kartice Class6, ki se prodajajo po praktično istih cenah). Obe s kapaciteto 16 GB sta bolj primerni za mobilne telefone kot fotoaparate, saj so v teh fotografije načeloma manjše in hitrost zapisovanja okoli 4-6 MB/s ni ovira ... Vsekakor izdelki Goodram ostajajo dobra izbira, ko primerjamo ceno in kvaliteto. Imajo lasten nadzor kvalitete, ki ji zaupamo prav zaradi doživljenjske garancije.

Proti

Glede na malo razliko v ceni vam predlagamo, da v vseh primerih posežete po karticah class10, saj jih boste lahko čez nekaj let lažje uporabili še v kakšni drugi napravi … Kartice s kapaciteto 32-64 GB še kar držijo ceno.

Moj mikro, marec 2012 | Gregor Sluga