Za

Eden zanimivejših izdelkov, vsaj pred dvema letoma, je bil Gigabytov i-Ram. Čeprav napravica nikoli ni bila prodajana na evropskem trgu, nam je nazadnje le uspelo priti do testnega primerka. Koncept je zelo preprost. Trdi diski so kot zadnje mehanske naprave v računalnikih najpočasnejša komponenta. Delovni pomnilnik računalnika pa je glede skladiščenja podatkov eden izmed najhitrejših. Seveda je težava delovnega pomnilnika (RAM) začasnosti informacij, saj takoj, ko se napajanje prekine (vnovični zagon sistema), informacije v njem izgubijo. Že pred leti smo uporabljali t.i. RAM-diske, kjer smo določen del sistemskega pomnilnika lahko uporabili za virtualni disk, ki je bil seveda izredno hiter. Gigabyte je ponudil rešitev v obliki razširitvene kartice PCI, s štirimi režami DDR1, v katere lahko vtaknemo do 1 GB module in tako skupaj dosežemo kapaciteto 4 GB. Na kartici sta pomnilniški krmilnik DDR1 in krmilnik SATA, zaradi česar lahko kartico povežemo na priključno diskovno mesto prek kabla SATA. Sistem ob ponovnem zagonu prepozna nov »disk« s kapaciteto našega pomnilnika. S priloženimi gonilniki lahko ta pomnilniški disk uporabljamo kot vsak drug, na kartici pa je vgrajena Li-ion akumulatorska baterija, ki v računalnika, izključenem iz napajanja, hrani podatke še do dva meseca (poraba energije za ohranjevanje informacij v RAM-u je nizka)! Če se zadovoljimo z malim sistemskim diskom (na katerega se da brez težav naložiti Windows XP) je rezultat neverjetno hiter disk in s tem hiter sistem!

Proti

Želimo si, da bi podjetje predstavilo na DDR2 temelječe modele z vmesniki SATA2, saj bi tako omogočilo tako višje kapacitete diska kot tudi hitrejšo povezavo na novejših osnovnih ploščah. Okno priložnosti se zapira, saj do začetka 2010 pričakujemo izredno hitre SSD-diske, po bistveno nižjih cenah! Zakaj i-Ram že od začetka ni bil naprodaj v Evropi, ni jasno, verjetno pa gre za podobno slabo odločitev, kot Gigabytova pred dvema letoma – da se umakne iz sveta prenosnih računalnikov (malo preden je Asus Eee PC postal uspeh desetletja)!

Moj mikro, januar 2009 | Jaka Mele