Za

Za podjetje Fusion-Io smo zagotovo vsi že slišali, a do zdaj so bila naša poročila o podjetju omejena na strani z novicami. Fusion-Io je namreč tisto podjetje, ki je pomnilnike SSD popeljalo na novo raven in v profesionalne namene ponuja hitre bliskovne podatkovne rešitve, temelječe na vmesniku PCI-Express. S tem so se izognili omejitvam specifikacije SATA (ta večinoma temelji na stari ATA), ki je šele nedavno v reviziji III omogočila prepustnost preko 600 MB/sekundo, v najbolj razširjeni različici SATA 3 Gbit /znana tudi kot SATA II) pa je v realnosti meja 300 MB/s. Za diskovne zmogljivosti velikih korporacij, kjer je pomembna tako prepustnost kot veliko število diskovnih operacij IO na sekundo (IO – input/output operations) je bilo treba narediti nekaj novega. Seveda obstajata za ta sektor SCSI in SAS, a še več ponuja neposredna povezava na vezni nabor, neposreden stik s procesorjem, ki ga omogoča PCI-Express. Že PCIE-x4 omogoča skoraj 1 GB/s realnega prenosa in ta hip zadostuje napravam IoDrive podjetjea Fusion-Io. Podjetje proizvaja več modelov, kapacitete so od 160 do 640 GB. Pogledali smo si 160 GB IoDrive. Kartici nista na pogled nič posebnega in ne dajeta slutiti svoje vrednosti, ki je v teži primerljiva zlatu. IoDrive temelji na pomnilniku tipa SLC (singel level cell). SLC je izredno primeren predvsem za pogosto zapisovanja in prepisovanje, saj je obraba zanemarljiva in zanesljivost izredna. Disk smo preizkusili s testnima programoma IOMeter in CrystalDiskMark. Prvi meri zmogljivost diska pri številnih malih operacijah IO (izbrali smo test Workstation, velikost 8 KB, 80 % branja, 80 % naključno), ki so najbolj stresne za vsak disk. IoDrive se je obnesel odlično, saj je v povprečju dosegel dobrih 80.000 operacij IO na sekundo (za primerjavo: Intelov X25E enterprise jih je dosegel le okoli 27.000). CrystalDiskMark je v sekvenčnem testu izmeril hitrost zapisovanja 767 MB/s ter hitrost branja 763 MB/s (Intel X25E je v identičnem testu dosegel 139 MB/s pri zapisovanju in 264 MB/s pri branju). Zmogljivost diska je torej fantastična, ob tem je poraba energije bistveno nižja kot pri mehanskih diskih, da o segrevanju ne govorimo ...

Proti

Čipi, ki jih uporablja FusionIo, niso prav nič posebnega in se ne razlikujejo veliko od tistih na običajnih hitrih SSD-diskih. Razlika je v krmilniku, ki ima kar 26 povezav do vsakega čipa, in ne le 10, kot jih uporablja recimo Intel X25E. Druga razlika je v komunikacijskem kanalu, saj prav FusionIo pokaže, kako omejen je SATA in kako je tudi novi SATA6 že prepočasen. Sklepamo, da bomo v letu do dveh videli prehod vseh diskov na vmesnik PCIE, in takrat se bodo tudi današnje zveri, kot je ta FusionIo, pocenile. Poleg cene je naša edina dodatna zamera temu čudovitemu disku nezmožnost zaganjanja sistema z njega, saj potrebuje gonilnike in ni zagonski (to očitno nikoli ne bo postal, saj se FusionIo s tem neuspešno ukvarja že dve leti). Zanimiv je podatek o zanesljivosti, ki ga podjetje nikjer ne omenja z uveljavljenim MTBF, temveč navaja 52 let ob vsakodnevnem premikanju 5 TB podatkov – kar izračunano nanese »le« 0,4 milijona ur (Intelov SSD pa 2 milijona ur).

Moj mikro, oktober 2010 | Jaka Mele