V razred superultra zumov je vstopil tudi Fujifilm s fotoaparatom, ki je sumljivo podoben Olympusovemu modelu. Predvsem nas je zanimalo, kako se obnese objektiv v tem razponu ter delovanje avtomatskega ostrenja. Glede na razpon, ki ga pokriva objektiv in dejstvo, da se začne pri širokem kotu 27 mm in konča blizu 500 mm, so bili rezultati veliko boljši od pričakovanj. Optika je pri aparatu kos nalogi. Morda je pri objektivu opaziti nekaj več popačenja pri širokokotni nastavitvi in kromatske aberacije pri končnih nastavitvah zuma, a je oboje v mejah normale. Pri fotografiranju od blizu in pri bolj širokokotnih nastavitvah zuma je objektiv zelo oster in izriše precej detajlov. Ohišje aparata je zelo solidno izdelano z velikim ergonomsko oblikovanim držalom, ki lepo sede v dlan in pripomore k manj stresenim posnetkom. Tudi sistem stabilizacije slike se je izkazal za zelo uporaben. Fuji dodaja klasični stabilizaciji še sistem, ki s krajšimi zaklopnimi časi do neke mere zamrzne gibanje; to stori tako, da samodejno dvigne ISO-nastavitev. Avtomatsko ostrenje je v dobri svetlobi dokaj hitro in zanesljivo, v slabi svetlobi pa potrebuje kar nekaj časa, preden najde in zaklene gorišče.

Močno kontrastni motivi so lahko težava, saj se na fotografijah pojavijo presvetljeni predeli. V takšnih primerih smo za optimalne rezultate uporabili točkovno merjenje svetlobe ter funkcijo korekcije osvetlitve. Barve so nekoliko hladnejše, predvsem pa je opaziti živahnejši in bolj saturiran način podajanja barv. Šum je lepo kontroliran do ISO 400, naprej pa je precej moteč. Na najvišjih nastavitvah ISO je čutiti tudi pomanjkanje detajlov. Kakorkoli, Fujiju je uspelo narediti soliden aparat, ki dobro rabi namenu in s katerim lahko naredimo ostre posnetke tudi pri goriščnici 500 mm.

Objavljeno: Moj mikro December 2007 | Alan Orlič