Ali se še spominjate, da je v poznih devetdesetih trajalo debele pol minute, da vam je brskalnik naložil spletno stran brez slik? Kdo neki bi dandanes čakal tako dolgo, ne da bi začel iskati napako ali vsaj preklinjati čez internetnega ponudnika? Današnji svet je na te muke že pozabil, saj uživamo kot še nikoli. Vedno lažji in tanjši prenosniki, pametni telefoni, ki počasi postajajo pametnejši od uporabnikov, mobilni internet v vsaki slovenski vasi in ducat brezžičnih omrežij s posrečenimi imeni v vsakem bloku. Svet, ki smo ga na malih zaslonih (ki so bili takrat resnično majhni) spremljali le v znanstvenofantastičnih nanizankah, je naš. Pa vendar nismo bili zadovoljni. Nekaj nam je manjkalo. Tista zevajoča vrzel med pametnimi telefoni in prenosniki nam ni dala miru. Najprej so prišli netbooki. Prenosnik je dobil manjšega, lažjega, manj zmogljivega, a zato mnogo prenosnejšega bratranca, ki je z dobrim ali slabim kilogramom in nekje do dvanajst palcev zaslonske diagonale našel prostor zase v vsaki torbici ali nahrbtniku. Potem se je izkazalo, da bi bilo zelo praktično, če bi lahko prenašali naokoli le zaslon, ki bi mu po potrebi priključili tipkovnico in miško. In tako smo jih dočakali. Dame in gospodje − tablični računalniki.

OD IDEJE DO REVOLUCIJE

Tablični računalnik pravzaprav sploh ni tako nova ideja. Če dobro pomislimo, nam je lahko jasno, zakaj – tablica je šolarje in učenjake spremljala že od pamtiveka. Ta format je prenosen, priročen in nasploh dobro prilagojen za človeško uporabo, toda premostiti je bilo treba veliko tehnoloških preprek, da smo se dokopali do sodobnega tabličnega računalnika.

Tablični računalniki so se pravzaprav razvili iz grafičnih tablic, ki so delovale kot periferni vmesniki za risanje. Prva takšna naprava je prišla na trg leta 1964. RAND je bil pravzaprav namizni računalnik s katodnim zaslonom. Priloženo je bilo pisalo (stilus, seveda povezan s kablom), ki je zaznavalo električne impulze s posebne mreže na zaslonu in te informacije pošiljalo v računalnik. Stvar je stala takratnih 18 dolarskih tisočakov. Apple je leta 1979 izdal lastno grafično tablico, ki je bila periferna naprava za računalnik Apple II. Žal pa tedaj svet ni poznal Photoshopa in podobnih programov, zato je bila napravica obsojena na propad.

Eden prvih pravih prenosnih tabličnih računalnikov je bil GridPad, ki je luč sveta ugledal leta 1979. Težak je bil le dva kilograma in pol, stal pa je prav toliko ameriških tisočakov. Pomemben je samo zato, ker je Jeff Hawkins prav pri tem računalniku dobil navdih za legendarni Palm Pilot. Če mislite, da je prvi pravi Applov tablični računalnik opevani iPad, se motite. Apple Newton je bil velika polomija, ki je izšla leta 1993, in eden od izdelkov, na katere bi Apple verjetno najraje pozabil.

Za temi zgodnjimi poizkusi je prišla doba dlančnikov, kjer sta glavno bitko bila Palm in Pocket PC. Trg dlančnikov je pokopal šele prihod pametnega telefona, ki je v dlani združil tako govorno in besedilno telefonsko sporočanje kot tudi moč računalnika. Zdelo se je, kot da smo dobili, kar smo želeli. Toda vedno več uporabnikov je ugotavljalo, da so prenosniki pretežki in preokorni za mobilno uporabo, telefoni pa premajhni za udobno delo. Tablični računalniki so obstajali, a bili so nedosegljivo dragi in po zmogljivostih se niso mogli kosati niti z najslabšimi prenosniki. Potem pa je prišel iPad.

Mogočni iPad in alternative: HP, BlackBerry, Windows, Android
Mac ali PC? Apple ali vsi drugi? To vprašanje je staro skoraj toliko kot osebno računalništvo in že mnogokrat premleto, a še vedno ni dobilo pravega odgovora. In v tej debati bo vsak verjetno najprej hotel vedeti, ali je pisec član verske skupnosti, ki časti Jabolko, ali ne. Ker nepristranskosti v tej debati ni, naj že vnaprej povem, da se uvrščam med krivoverne. Ali spoštujem Apple zaradi njegove k uporabniku usmerjene tržne strategije? Da. Ali menim, da so njihovi izdelki odlično oblikovani in nadvse primerni za določene profile uporabnikov? Vsekakor. Ali bi njihov izdelek celo priporočala svoji stari mami, umetniško usmerjenemu tehnično nepodkovanemu prijatelju s fakultete za grafično oblikovanje ali prezaposlenemu poslovnežu s preveč denarja? Tudi. Toda, ali bi mi v sanjah padlo na pamet, da bi se sprehodila do lično osvetljene, v steklo in belino odete Applove trgovine in se poslovila od dobrega pol tisočaka za najnovejši iPad? Verjetno ne. Na vprašanje, kako visoko telesno temperaturo bi morala imeti, da bi se to zgodilo, vam ne znam odgovoriti.

Tako sem z dlanjo skoraj prilepljeno na čelo aprila 2010 spremljala histerijo, ki jo je povzročil prihod iPada. Ocene so bile seveda spet deljene. Applovi verniki so pisali vznesene himne o magiji in revoluciji, medtem ko smo drugi predvsem zbijali šale na njihov račun: »Ali ste slišali, da je Apple izumil večopravilnost? Revolucija! S kakšno inovacijo nam bodo le postregli naslednjič? Z desnim klikom? Verjetno se bo imenoval iKlik in bo potrebna naročnina ...« Toda trg je odločil po svoje in iPad je požel velik komercialni uspeh. Nekaj po zaslugi inovacije, nekaj po zaslugi solidnosti in stabilnosti izdelka ter preprostosti njegove uporabe – predvsem pa po zaslugi odličnega in nepredstavljivo dragega trženja.

Ker Apple ni edino podjetje, ki ima dobre ideje, se je zelo hitro zatem našla kopica manjših igralcev, ki so se odločili, da bodo poskusili srečo v tej novi, hitro rastoči tehnološki niši. Neverjetno je, koliko naprav je v zadnjem letu in pol prišlo na trg. Pravzaprav je vsa stvar za povprečnega uporabnika že precej zamotana. Apple to zmedo še vedno s pridom izkorišča, saj je daleč najbolj znana znamka, ki ji povprečni uporabniki v tej zmedi odličnih in katastrofalnih izdelkov lahko zaupajo. In brez dvoma smo Jabolku dolžni vsaj zahvalo – brez njihove »revolucije« verjetno danes ne bi videli takšnega števila odličnih izdelkov in bi morali na njihov prihod čakati še kar nekaj časa. In brez njihovih zasoljenih cen bi se nam tablični računalniki, ki so prišli za iPadom, verjetno zdeli predragi. Toda teh izdelkov je toliko, da kar ni jasno, kje začeti.

Najvidnejši tekmec v igri je gotovo Android. Tu ne moremo govoriti o neposrednem tekmovanju, saj Android ni podjetje, temveč odprtokodni operacijski sistem. Otrok Linuxa je svoj pohod začel v pametnih telefonih, nedaleč nazaj pa nas je razveselila različica Honeycomb (3.0 in novejše), ki je posebej prilagojena za uporabo v tablicah. Ker je Android odprtokoden, ga lahko vsako podjetje uporabi v svoji napravi. Tako se je teh podjetij našlo kar nekaj, zato Android poganja večino današnjih tabličnih računalnikov. Velika razlika med temi tablicami in Applovim paradnim konjem je, da imajo navadno celo vrsto vmesnikov za priklop zunanjih naprav in prenos podatkov, ki omogočajo uporabo različnih perifernih naprav. Poleg tega je Android zaradi odprtokodnosti veliko bolj prilagodljiv, saj se uporabniški skupnosti ni treba popolnoma zanašati na majhno skupino razvijalcev programske opreme. Iz istega razloga utegne biti problematična seveda varnost, čeprav je varnost odprtokodnih sistemov od nekdaj dvorezen meč. Res je, da je s vpogledom v kodo varnostne luknje dosti laže najti, hkrati pa se navadno hitreje najde kdo, ki jih bo zakrpal.

Po pričakovanjih odprta koda ni pri srcu vsem podjetjem, zato so se nekateri drugi odločili ubrati popolnoma svojo pot in uporabiti enega od lastniških operacijskih sistemov. Takšen pristop so ubrali pri HP-ju, kjer so razvili HP TouchPad. Tega poganja WebOS, ki je prav tako naslednik Linuxa in je včasih poganjal Palmove računalnike, preden ga je odkupil HP. Prav tako so se Androidu odpovedali pri podjetju Research In Motion (RIM), ki je najbolj znano po svojih telefonih BlackBerry. Njihov PlayBook, ki ga poganja BlackBerry Tablet OS, je še ena obetavna naprava. Kot da vse to še ni dovolj, miru ni mogel dati niti Microsoft. Nekaj podjetij (Asus, Lenovo, Samsung ...), ki sicer izdelujejo prenosnike z operacijskim sistemom Windows, se je odločilo izdelati tablične računalnike.

Če dodamo še vse bralnike e-knjig, ki so izšli v zadnjih dveh letih, smo lahko resnično zmedeni. Vseh teh naprav je daleč preveč, da bi lahko vse opisali. Zato je naša naloga predvsem, da poskušamo nekoliko razčistiti nastalo zmedo in predstaviti nekaj možnosti za bodočega lastnika tabličnega računalnika. O iPad-u se je na papir računalniških revij zlivalo že mnogo medu in mleka, pa tudi žolča – zato mu bomo tokrat prizanesli. Če dobro pomislim, ne želim, da mi zaradi tukaj izraženih mnenj na ulici v glavo prileti kakšen 16-kilogramski iMac G3 iz devetdesetih. V preteklosti smo že pisali tudi o bralnikih e-knjig, in čeprav bi bilo treba zaradi številnih novosti to področje popolnoma na novo obdelati, se bomo posvetili izključno tabličnim računalnikom.

Moj mikro, oktober 2011 | Špela Šalamon |