Prvič se mi je to pripetilo tik pred novim letom, ko smo starejši debatirali, najstniki pa so se dolgočasili. Vemo, kam to pripelje. »Beda, men je dolgčas. Pejmo že domov!« Čisto po naključju je bilo tudi meni dolgčas, debata mi pač ni bila pisana na kožo, pa sem še sam začel telefon prelagati po rokah. Kaj naj z njim počnem? Dajmo, naredimo eno fotografijo iz kozarca, polnega vode. Zakaj pa ne, ko pa je odporen proti vodi. Najstniki me opazujejo. »Boš dal telefon v kozarec? Ja? Saj si ne upaš!« »Seveda ga bom dal.« »Daj, če si upaš!« Najprej so me čudno opazovali, nato ugotovili, da je pravzaprav zabavno fotografirati skozi vodo. Vsak je želel poskusiti in nekaj časa ni bilo slišati besede beda.

Fotografiranje skozi vodo in fotografiranje rib v akvariju se je izkazalo za zanimivo, vsaj za nekaj časa. Hkrati pa mi je dalo misliti, kako zabaven je lahko telefon. Najstnike sem vsaj za kratek čas uspel prepričati. Kaj pa petletnike in morda celo starejše? Izkazalo se je, da je to »mala malica«.

Spet zabava, tokrat rojstni dan mamice, in cela horda malčkov. Ti so se sicer zabavali tudi brez mojih čarovnij s telefonom, niso pa imeli nič proti njim. Sonyjevi telefoni imajo aplikacijo dodane resničnosti. Na glavo osebe povezne kapo, medtem pa se okoli sprehajajo palčki, vidimo potapljaški skafander in celo jato rib iz koralnega grebena, da ne govorimo o tiranozavru, ki lomasti po mizi. Izkazalo se je, da je za malčke zanimiveje gledati na zaslonu, kaj aplikacija doda na glave njihovih staršev, kot gledati fotografije. Mimogrede, po kakovosti te niso nekaj, s čimer bi se hvalili, in so kvečjemu primerne za objavo na družbenih omrežjih. A ne pritegnejo toliko smeha malčkov kot »živ« pogled na zaslonu. Kaj je bolj smešnejše od mamice s skafandrom na glavi, okoli pa se okorno premika ogromna riba »Napoleon«.

Zdaj pa najtežja naloga, zabava za mamice. Moški nismo za neumnosti, vsaj v javnosti ne. O tem, kaj počnemo, ko nas nihče ne vidi, pa ne bom pisal. Nisem premišljeval o zabavni plati, same so jo našle. Svoji partnerici in njeni prijateljici sem v roko potisnil telefon HTC Eye, ker sta si ga želeli ogledati. Telefon z rdečim robom je pritegnil njuno pozornost, nato pa sta najprej preverili fotografski del. Ni me čudilo, saj ima moja partnerica na svojem telefonu ogromno fotografij, te stalno deli s prijateljico, medtem ko jih je na mojem telefonu le nekaj. Ne mine veliko, ko … »Kaj je fotokabina?« Nisem imel pojma, zato sem bil tiho. Nato pa hihitanje in zvok »škljocanja« fotoaparata. »Kaj za vraga?« Hitro mi je postalo jasno. Fotokabina je relikt nekega drugega časa. Še pomnite, tovariši. Pri nas jih ni bilo veliko, v ameriških filmih pa smo videli »omare«, v katere smo se usedli, zagrnili zavese, vrgli kovanec v režo, se namestili in počakali. Aparat je naredil štiri fotografije, med vsako pa smo se drugače namestili. Natančno to sta počeli. Čim bolj smešni izrazi na obrazu, več smeha. Po pol ure igranja sem imel na telefonu cel kup fotografij, nekaj dni pozneje pa se je stvar ponovila z drugo prijateljico.

Da ženske gledajo drugače na naprave, sem spoznal že pred leti, ko sem ženi kupoval kompaktni fotoaparat. Dala mi je jasna navodila. Rdeč ali roza mora biti. Druga barva je ni zanimala. Čeprav omenjene aplikacije niso vezane le na točno določene modele telefonov, cel kup jih najdemo v tržnicah, pa moramo priznati, da jih pogosteje uporabimo, če so na telefon nameščene že na začetku. To pove, da ni pomembna le zmogljivost naprave, kako hitra je, koliko točk ima zaslon in koliko fotoaparat, temveč tudi, kako zabavna je lahko.

Moj mikro, marec – april 2015 | Marjan Kodelja |