Za

Cooler Master nas je spet prepričal, da na test vzamemo računalniško ohišje, česar sicer ne počnemo pogosto. Tokrat smo izjemo naredili zaradi posebnosti tega ohišja. Ohišje Sileo 500 je namreč, kot namiguje že ime samo, namenjeno vsem ljubiteljem tišine. Ohišje je črne matirane barve. Ko ga odpremo, vidimo v čem je poanta. Vse štiri stranice (tudi spodnja in zgornja) so namreč z notranje strani oblepljene z penastim materialom, ki duši zvok. Poleg tega so tudi nožice ohišja narejene, tako da dušijo interne vibracije. Dodatno je priložena gumica za montažo napajalnika, ki preprečuje vibracije še tam. Sicer to ohišje ATX dimenzij 200 x 432 x 480 mm ne prinaša revolucionarnih novosti. Poleg kakovostne izdelave velja izpostaviti še montažo brez potrebe po orodju, pri čemer so najprikladnejši nosilci/sani za montažo do treh 3,5-palčnih diskov, ki jih lahko tudi preprosto izvlečemo. Na sprednjem delu najdemo še klasičen nabor dveh vrat USB, avdio priključek (za slušalke/mikrofon) ter priklop e-SATA. Na prednji strani najdemo pet 5,25-palčnih rež ter dve 3,5-palčni. Na spodnjem delu ohišja sta tipki za vklop in ponastavitev, ki sta osvetljeni v modri barvi. V ohišju najdemo prostor za montažo petih 3,5-palčnih enot (diskov), od katerih so spodnji trije, kot že omenjeno, na saneh. V ohišju sta vgrajena tudi dva 12-centimetrska ventilatorja. Čeprav stranica ni izbočena, je dovolj prostora za montažo večjih hladilnikov procesorja. Pretok zraka je zaradi obeh vgrajenih ventilatorjev − od katerih sprednji spodnji zrak vsesava, zgornji zadnji pa potiska ven − dovolj dober, da je drobovina hladna navkljub izolaciji (ki poleg zvoka precej vpliva tudi na temperaturo). Cena je simpatična, saj ni pretirana.

Proti

Malenkosti, recimo, nožice ohišja bi lahko bile malo stabilnejše in predvsem bolj gumirane. Gumba za vklop in ponastavitev sta na dnu ohišja izbočena ter tako izpostavljena morebitnemu dotiku z nogo, hkrati pa sredinski položaj sprednjih priključkov USB/avdio/eSATA nakazuje, da je to ohišje namenjeno za na mizo, in ne toliko za na tla.

Moj mikro, marec 2010 | Jaka Mele