Šampanjska barva je zadnje čase pri Canonu zelo priljubljena, tako je bilo tudi pri tem modelu. Kar nam je bilo najbolj všeč, pristaja mu. Ohišje je lepo zaobljeno, preseneča rahel utor na strani, ki omogoča boljše držanje. Preprosta, a zelo dobra rešitev, če ni na voljo držala na desni strani. Fotoaparat se je v primerjavi s predhodnikom malce znižal in podaljšal, izgubil je tudi nekaj milimetrov debeline. Zadnja stran je izkoriščena za LCD-zaslon formata 16 : 9, gumbi so potisnjeni na stran, tja se je preselil tudi glavni izbirnik, ki je bil pri prejšnji različici zgoraj. Utora za palec tako ni več, zato je fotoaparat priporočljivo držati z obema rokama. Objektiv se je še malce podaljšal in omogoča 14x razpon goriščnice. Tudi število pik je seveda naraslo, kar nas ni toliko navdušilo. Upravljanje je preprosto in ponuja paleto možnosti, kot smo jih bili navajeni že pri predhodniku. Zaradi števila pik nas kakovost slike ni pretirano navdušila, saj hitro postane zrnata, smo bili pa toliko bolj presenečeni nad video načinom. V slabih svetlobnih razmerah se zelo dobro obnese, video je bil na primer vidno svetlejši v primerjavi s Panasonicom GH1. Pogrešali smo le mehkejši začetek spreminjanja goriščnice, kot ga imajo nekateri drugi kompaktneži. Če pogledamo Canonovega novinca kot celoto, opazimo predvsem evolucijo v primerjavi s predhodnikom. Malce več pik, daljša goriščnica nista tako pomemben razlog za nakup novega modela. Po njem bodo segali predvsem tisti, ki menjujejo star model z manj kot petkratno spremenljivo goriščnico in želijo nekaj zmogljivega za v žep. V tem primeru bo SX210 svoje poslanstvo dobro opravil in ne bo razočaral bodočih lastnikov.

Moj mikro, maj 2010 | Alan Orlič