Niti ne tako majhen, a možnosti toliko, da si jih ne bi sramoval niti kateri od zrcalnorefleksnih fotoaparatov. To je Canon G10, že osmi po vrsti iz serije G. V tem času je postal večji, objektiv se je vmes podaljšal, nato zožil, a v osnovi je ostal most med komptaktnimi in zrcalnorefleksnimi fotoaparati. Zato niti ni čudno, da ima veliko pomembnih možnosti dosegljivih prek gumbov, česar drugi žepni fotoaparati ne premorejo. Tako ima G10 dva vrtljiva gumba na vrhu, enega za izbiro občutljivosti, drugega za pod/nadosvetlitev. Tretji vrtljivi gumb je na zadnji strani in omogoča spreminjanje zaslonke ali časa. Druge pomembne možnosti so dosegljive prek nastavitev, na voljo je tudi gumb, ki mu lahko sami določimo nastavitev. Malo morje nastavitev se nadaljuje tudi v menijih. Novinec v primerjavi s predhodnikom zopet pozna zapis RAW, poleg tega zna obenem shraniti JPEG. Pri tem je tako hiter, da sploh ne opazimo, da gre za kompaktni fotoaparat. Objektiv je ostal enak kot pri predhodniku in pokriva zelo dobro delovno območje. Prepoznavanje obrazov mu ne dela težav, prav tako zna ostriti ročno, če je treba. Malce razočara nezmožnost uporabe pomoči zunanje bliskavice pri ostrenju v slabih svetlobnih razmerah, saj se raje zanese na vgrajeno lučko. Tipalo je seveda pridobilo dodatne točke, česar pa nikakor ne moremo šteti v plus. Šum je namreč zelo hitro viden, že pri najnižjih občutljivostih, ISO 800 je le pogojno uporaben, ISO 1600 pa je bolj v marketinške namene. Snovalci bi lahko naredili podobno potezo, kot so jo pri modelu 5D mark II, ki omogoča polovično ločljivost in pri tej izboljšan šum, a tu niti zmanjšanje ločljivosti ne pomaga prav veliko. Slabih 15 milijonov točk je preveč za kompaktni fotoaparat. Ali je torej G10 dober rezervni aparat ali ne? Kljub prenapihnjeni ločljivosti lahko rečemo, da je. Je hiter, pomembne nastavitve ima na gumbih in je odličen učni aparat za tiste, ki bi radi kaj več, ali pa imeli razkošje dostopa do možnosti, kot jih imajo zrcalnorefleksni fotoaparati.

Moj mikro, april 2009