Prvi vtis rokovanja s tem Ixusom je občutek robustnosti, ki ga daje matirano, na otip hrapavo in le slaba dva centimetra debelo ohišje. Takoj zatem pride do izraza nenavadna, kazalcu oddaljena postavitev sprožilca, ki malone onemogoča (udobno) enoročno rokovanje. V zameno na desnem zgornjem kotu hrbtnega dela aparata kraljuje izhod HDMI, ki je ob ločljivosti videa 1280 x 720 pik dobrodošel dodatek. Žal pa se med snemanjem ne da mehansko spreminjati goriščnice, torej je treba že pred začetkom kadra namisliti najboljši kompromis. Drugi gumbi so razporejeni logično, za uporabnika, vajenega kakšnega drugega Canonovega kompaktneža, je upravljanje intuitivno. Ixus 100 IS ponuja širok nabor »scenskih« načinov fotografiranja, zanimiva je možnost popolnoma samodejnega prehajanja med njimi, tudi npr. med običajnim in makro načinom ostrenja. Trikratni optični zum ni rekorden, tudi kaj bolj širokokotnega od začetnih 35 mm bi bilo pri takšnem kronistu potovanj in vsakdanjih družabnih utrinkov dobrodošlo. Malo naj »pograjam« še ločljivost veličastnih 12,1 milijona pik, saj je pri takšni velikosti tipala in kakovosti objektiva to približno tako, kot če bi v mestni skuter natočili letalski kerozin.

Moj mikro, junij 2009