Malokateri fotoaparat smo tako nestrpno pričakovali kot naslednika legendarne petice. Pravzaprav je bilo čakanje tudi dokaj dolgo, tri leta, kar je takoj za Olympusovim naslednikom E-1. 5D ni bil prav nič poseben fotoaparat, razen tega, da je bil prvi iz družine fotoaparatov s tipalom polne velikosti, ki je bil dostopen amaterskemu fotografu. Novinec to tradicijo seveda nadaljuje in, kot je pričakovati, z nižjo začetno ceno. Zunanjost je dokaj podobna predhodniku, spremenjenih je le nekaj malenkosti. Fotoaparat se že zaradi velikosti dobro drži v rokah, kdor želi še kaj več, si bo omislil baterijsko držalo. Zaslon je še malce večji in premore ločljivost 640 x 480 pik. Gumbi so ostali bolj ali manj enaki, novosti so program Creative Auto in dodatni mesti za shranjevanje uporabniških nastavitev (C1, C2 in C3). Način Creative Auto je primeren predvsem za začetnike, ki se ne želijo ukvarjati z nastavitvami, ampak bi radi le končni učinek. Še ena malce neprijetna sprememba, nova baterija, ki seveda ni združljiva s starimi. Če boste torej presedlali s predhodnika na novinca, se poslovite tudi od starih baterij. Če zunanjost ni nič posebnega, je zato notranjost toliko zanimivejša. Novo tipalo, možnost zajema videa in seveda še višja ločljivost. 21 milijonov pik je malce manj, kot ponuja Sony z A900, a dovolj blizu, da sta si fotoaparata zelo konkurenčna. Dodajmo k temu še video polne HD-ločljivosti, da bo slika popolnejša. Zakaj sploh video? Odgovor je preprost, ker lahko. Glede na velik skok pri ločljivosti se je marsikdo spraševal, kako je kaj s šumom pri visoki občutljivosti. Tudi tu je Canonu uspelo narediti korak naprej, saj ima fotoaparat uporabno občutljivost do ISO 6400, z malce stisnjenimi zobmi tudi ISO 12.800, medtem ko je ISO 25.600 vseeno preveč. Oziroma, če so vam všeč zelo zrnate slike, zdaj jih lahko imate. V vseh pogledih je 5D mark II lep napredek v primerjavi s predhodnikom. Temu dodajmo po novem vremensko odporno ohišje in malenkost hitrejši zajem. Sony A900 je torej dobil konkurenco. Če jima dodamo še Nikon D3X, ki je sicer iz drugega razreda, saj je skoraj trikrat dražji, lahko naredimo manjšo primerjavo med vsemi tremi, predvsem glede kakovosti slike. Do ISO 800 nismo opazili bistvenih razlik, pri ISO 1600 pa je Sony začel rahlo zaostajati. Nič pretresljivega, saj drugi del enačbe sloni na objektivih. Tu se prava tekma šele začne in Sony se je je lotil zelo temeljito. Drugače povedano, fotografija se je vrnila na stare tire, saj si lahko marsikdo privošči fotoaparat s tipalom polne velikosti formata leica, vprašanje je le, katero znamko izbrati. Vsi imajo prednosti in slabosti, zaradi tega je lov oziroma nakup še toliko zanimivejši.

Moj mikro, Februar 2009 | Alan Orlič Belšak