Če bi primerjali prvi Canonov dostopni zrcalnorefleksni fotoaparat 300D s tokrat preizkušenim novincem, bi bilo razlik preprosto preveč. V tem času je zadnji v vrsti postal manjši, shujšal za nekaj gramov, postal hitrejši in seveda zmogljivejši, da o nižji ceni niti ne govorimo. Spremenila se je tudi ergonomija, nekaj na račun velikosti, nekatere tipke so dobile novo mesto. Ohišje je v primerjavi z modelom 400D, katerega neposredni naslednik je, rahlo zraslo in dobilo še bolj zaobljene robove. Čeprav je dokaj majhno, se dobro drži v roki, a za še boljši oprijem priporočamo baterijsko držalo. LCD-zaslon na zadnji strani je postal že skoraj mali televizijski sprejemnik in dobesedno kraljuje, saj so se mu morale tipke umakniti levo, na gornji del. Gumb za nastavljanje občutljivosti je dobil malo paranojo in se je raje skril med glavni izbirni gumb in sprožilec. To kaže, da Canonovi snovalci še niso čisto zadovoljni s postavitvijo in da še iščejo najboljšo rešitev. Dve večji spremembi, ki ju lastniki prejšnjih modelov ne bodo ravno veseli, sta nova akumulatorska baterija ter pomnilniška kartica. Prva je med Canonovimi fotoaparati čisti novinec in zaradi oblike mali posebnež, kar onemogoča napačno vstavljanje. V primerjavi s prejšnjo ima za 50% večjo kapaciteto, kar je seveda zelo dobrodošla novica. Pomnilniška kartica je po novem tipa SD Card, kar pomeni, da boste kartice Compact Flash prodali skupaj s svojim starim aparatom. Prenove sta bila deležna tudi sistem za avtomatsko ostrenje, ki sicer še vedno vztraja pri devetih točkah, in iskalo, ki je večje in še svetlejše. Da ne bi preveč zaostajali za konkurenco, je tudi tipalo dobilo dodatne pike, z 12 milijoni je ravno v zlati sredini. Najvišja občutljivost ostaja ISO 1600, kar je za amatersko rabo čisto dovolj. Pomembnejše je, da pri tej občutljivosti ni veliko šuma oziroma je dobro nadzorovan. Fotografski navdušenci bodo cenili drugo novost, točkovno merjenje svetlobe. Koliko je slednje res uporabno, bo presodil vsak uporabnik po svoje. Mnogi so to želeli, zdaj je tu. Uporabnejša je možnost avtomatskega popravljanja osvetlitve, ki jo fotoaparat naredi po zajemu posnetka. A tisto pravo je živi pregled slike z možnostjo ostrenja med živim pregledom. Canon 450D je sicer šele četrti Canonov fotoaparat z možnostjo živega pregleda slike, a prvi, ki ima tak način ostrenja. Drugi v času ostrenja vrnejo zrcalce v osnovni položaj, izostrijo in nato zopet aktivirajo živi pregled slike. Seveda je tako ostrenje počasnejše, a to niti ni tako pomembno, pomembno je, da je na voljo. Osnovni razred tako postaja čedalje zmogljivejši in močno konkurira srednjemu razredu. Slednji posega po drugih prijemih, kot je na primer zatesnjeno ohišje, ki je odporno na prah in dež. A povprečnemu uporabniku, ki nima teženj po resnemu reporterskemu delu, Canon 450D ponuja zelo veliko.

Objavljeno: Moj mikro, junij 2008 | Alan Orlič