Zgodba se začne pred dobrimi osmimi leti s tremi milijoni pik, ko je Canon predstavil svoj prvi digitalni zrcalnorefleksni fotoaparat. Pred tem je sodeloval s Kodakom, a se je odločil za samostojno pot. Namesto tipala tipa CCD je vzel CMOS, ki ga nihče ni jemal preresno, a je danes najpomembnejše v zrcalnorefleksnih fotoaparatih. Prednosti so očitne: preprostejša izdelava, manjša poraba energije, v zadnjem času tudi možnost zajema videa, skratka CCD je na dobri poti, da postane del zgodovine.
Vse to je Canon izkoristil tudi v novincu, ki prinesel kar nekaj zanimivih novosti. Nadaljujmo kar s tipalom, ki se tokrat ponaša s 15 milijoni pik. V primerjavi s predhodnikom kar konkreten skok, večji je bil le še pri prehodu z modela D30 v D60. Obenem je Canon še dodatno dvignil občutljivost, s prejšnjih ISO 3200 na kar ISO 12.800! To so dosegli predvsem s temeljito predelavo tipala, ki ima na račun nekoliko manjše pike manjši razmak med njimi, in s temeljitim povečanjem mikroleč, ki se zdaj tako rekoč dotikajo druga druge in tako zberejo vso možno svetlobo. Za predelavo signala skrbi nov signalni procesor Digic 4, katerega naloga je kakovostna in hitra obdelava signala. S tem je uspelo Canonu tudi močno dvigniti občutljivost, a če smo čisto iskreni, ISO 12.800 je tudi zanj občutno preveč. Šum je preveč izstopajoč, poleg tega so vidne vzdolžne črte oziroma »banding«. A po drugi strani je ISO 3200 čisto uporaben, prav tako lahko z malce rezerve skočimo še na ISO 6400. S svetlobno močnim objektivom si lahko privoščimo fotografiranje brez bliskavice v zelo slabih svetlobnih razmerah, če to seveda želimo oziroma potrebujemo.
Zunanjost se v primerjavi s predhodnikom ni tako rekoč nič spremenila, razen nove ploščice z imenom. So pa poskrbeli za dve manjši, a nujno potrebni spremembi. Zaslon je po novem visoke ločljivosti, kar pomeni, da ima ločljivost 640 x 480 pik. Je veliko kakovostnejši, kot je bil v predhodniku, ki je imel le 320 x 240 pik. Tudi gumb za tiskanje fotografij (že ves čas se sprašujemo, kdo ga sploh uporablja) je dobil dodatno možnost, vključitev živega pregleda slike. Končno nekaj uporabnega. Preostala postavitev je povsem enaka kot pri predhodniku, kar v praksi pomeni dobro držanje in možnosti hitre izbire pomembnih funkcij in nastavitev. Snovalci so v celoti prenovili menije, ki se zdaj prikazujejo še hitreje in gladkeje. Bistvenih sprememb ni, a iz višjega razreda je prišla ena pomembna možnost, nastavitev točke ostrenja objektiva. Marsikateri nov objektiv namreč ne ostri natančno, ampak se ustavi malo prej oziroma za točko ostrenja. To je vidno predvsem pri odprti zaslonki, kjer je globina ostrine zelo majhna. To omogoča postavitev točke ostrenja malce naprej oziroma nazaj, glede na to, kam objektiv napačno ostri (back ali front focus). Glede na povečan razpon občutljivosti ima Canon 50D tudi dodatne možnosti za odstranjevanje šuma, ki so dobrodošle predvsem pri fotografiranju v načinu JPEG. Poleg tega zna odpraviti temnenje robov in ima nov kreativen način za obdelavo slik v fotoaparatu. V primerjavi s predhodnikom ima malce nižjo hitrost zajema, 6,3 posnetka v sekundi v primerjavi s 6,5. Število točk za ostrenje je ostalo enako, 11, a zato živ pregled slike premore ostrenje na enak način kot kompaktni fotoaparati, z zaznavanjem kontrasta. To je bila ena od bolj pogrešanih možnosti, ki jih predhodnik ni imel.
Canonu je uspelo narediti dober korak naprej in rahlo prehiteti konkurenco, ki je trenutno ostala pri 14 milijonih pik. Seveda je glavno vprašanje, koliko to uporabniki sploh potrebujejo, poleg tega večja gostota pik zahteva še en davek – kakovostnejše objektive. Napredek v primerjavi s predhodnikom je spodoben, a za zamenjavo modela 40D z novincem je vseeno potreben dober razmislek, ao8 se vam splača. Pri starejših modelih, kot je recimo 30D ali 20D, kjer je skok že konkreten, je ideja o zamenjavi seveda zanimivejša, čeprav se marsikateremu fotografu sveti drug Canonov novinec, 5D mark II. O tem pa več v prihodnjih številkah, saj je to fotoaparat, ki bo zanimiv tudi za marsikaterega ljubitelja videa, ne le fotografije.

Moj mikro, december 2008 | Alan Orlič Belšak