Boj v srednjem razredu se je razbesnel, saj je fronta skoraj v celoti odprta. Vsak proizvajalec poskuša najti kaj takega, kar bo pritegnilo nove kupce in stare prepričalo v menjavo. Po temeljitem preizkusu Canonovega novinca lahko že na začetku zapišemo, da jim je v veliki meri uspelo narediti to, kar smo pričakovali že od njegovega predhodnika, z dodatkom nekaterih novosti, s katerimi je še zanimivejši. 40D je zunanjo podobo bolj ali manj podedoval po predhodniku, modelu 30D. Zrasel je sicer še za nekaj milimetrov, a se tega na prvi pogled ne opazi. Ohišje je po novem zatesnjeno in odporno na dežne kaplje, kar pomeni, da ga lahko uporabljate tudi v težjih vremenskih razmerah. Glavna sprememba je na zadnji strani fotoaparata, kjer kraljuje ogromen LCD-zaslon. Zaradi tega so morali prestaviti gumbe, ki so bili prej na levi strani, pod zaslon, saj bi sicer zmanjkalo prostora za vrtljivi kolešček. Dodali so mu še gumb, ki omogoča izbiro med različnimi načini obdelovanja posnetkov v samem fotoaparatu (Picture Style). Slednje zanimivo predvsem za tiste fotografe, ki snemajo posnetke v načinu JPEG. Picture Style utegne prihraniti čas pri obdelavi, poleg tega si lahko naredite svoje nastavitve. Pomembno spremembo je doživelo iskalo, ki je zdaj večje in s tem tudi preglednejše. V njem je tudi nova informacija, občutljivost tipala.

V notranjosti se skrivata novo tipalo in nov procesor za obdelavo signala. Snovalci so zvišali število bitov pri zajemu z 12 na 14 po barvnem kanalu, kar zna priti prav predvsem pri obdelavi posnetkov RAW. Obenem lahko fotoaparat pri zapisu v format JPEG pazi na pretemne oziroma presvetle dele, ki so še posebej kritični. Novinec ima tudi zaščito proti prahu na tipalu, ki vsakič, ko fotoaparat vklopimo, strese poseben filter in tako odstrani prašne delce. S to tehnologijo je prvi začel Olympus, od katerega si je Canon sposodil še eno stvar − živ pregled slike. Marsikdo se bo ob tem vprašal, ali to ni korak h kompaktnim fotoaparatom, a se izkaže za zelo uporabno. Živ pregled slike pride še posebej prav pri natančnem ostrenju, saj omogoča do 10-kratno povečavo in s tem dober nadzor nad ostrino. Živ pregled slike pride prav tudi pri fotografiranju z različnih kotov, predvsem nad glavo in iz žabje perspektive.

V meniju se skriva vrsta informacij, med njimi posebne možnosti za krmiljenje nove bliskavice 580EX II. Fotoaparatu se vidi, da meri ne le na zahtevnejše amaterje, ampak tudi na profesionalne uporabnike. Hitrost zaporednega snemanja je visoka, 6,5 posnetka na sekundo, kar je več kot uporabno tudi za športne dogodke. Temu sledijo tudi točke za ostrenje, ki so vse izboljšane, centralna pa posebej prilagojena za hitre objektive z zaslonko f2,8 ali manj. Snovalci so se potrudili tudi pri tipalu. Šum ostaja nizek, kakovost pa visoka, kar je že od nekdaj Canonova dobra lastnost.

Konkurenca dela čudeže. Canon je pripravil resno orožje, ki konkurira Nikonu D300 in Sonyju A700. Čeprav ima vsak od njih ima svoje posebnosti, so si v marsičem zelo podobni. Zatesnjeno oziroma nepremočljivo ohišje, večje iskalo, število posnetkov nad 5 na sekundo ter izboljšano ostrenje pri tej trojici so glavne skupne točke. A posebnosti, kot so živa slika in samodejno čiščenje tipala (Canon), umirjevalnik slike (Sony) ali 8 posnetkov na sekundo in 51 točk za ostrenje (Nikon) jih delajo samosvoje in s tem zanimivejše za kupce. Pravi boj se je končno razplamtel, zmagovalec pa bo enkrat eden, drugič drug proizvajalec.

Alan Orlič