Za

Podjetje AOC je proizvajalec monitorjev nižjega in srednjega cenovnega razreda in do zdaj se v tem cenovnem okviru ni znašlo nič posebnega ali nenavadnega. A z modelom z nič kaj privlačnim imenom e2352PHz tudi AOC vstopa v svet 3D-monitorjev. Če smo v preteklosti 3D-monitorje srečevali predvsem v navezi z Nvidiino tehnologijo 3D Vision, ki je temeljila na aktivnem sistemu – torej 120 Hz monitorjih in aktivnih očalih, pa je zdaj drugače. Monitor ima poseben premaz, ki mu omogoča, da prikazuje dve sliki sočasno – interpolirano –, priložena pasivna očala (ter še drug komplet posebnih očal, ki se nataknejo na navadna očala) pa prikažejo pravo sliko za vsako oko in s tem 3D-učinek. Rešitev temelji na odprti knjižnici za 3D, za katero stoji vrsta igralcev v industriji, zbrani okoli podjetja AMD/ATI. Monitor torej prikaže 3D-sliko ob podpori grafične kartice in ustrezne programske opreme (ni priložena), a je zato ločljivost dvakrat slabša. A če damo 3D-funkcijo na stran (gre tako kot v svetu televizorjev za umetno, marketinško vzbujeno potrebo), dobimo precej povprečen 23-palčni monitor. AOC ponuja HD-ločljivost 1920 x 1080, in ena redkih dobrih lastnosti zaslona je, da je matrika matirana, tako da ni odsevov. Monitor je sicer odet v črno bleščeče plastično ohišje, gumbi so spodaj desno − gumb za napajanje sveti med delovanjem in pri delu v temi utegne biti to malce moteče. Na zadnji strani najdemo vhode VGA, HDMI in DVI, vgrajeni pa so tudi stereo zvočniki. Ti podpirajo SRS TruSurround in zvok projicirajo v prostor pod širokim kotom 270 stopinj, ki v celoti zajame igričarja (v teoriji). Na voljo je tudi prehod za priklop slušalk. Monitor ponuja nastavljanje profilov barv. Velika prednost AOC-ja je LED-protiosvetlitev, zaradi česar je monitor izredno energijsko varčen. Zato je dobra tudi visoka svetilnost, ki pride prav posebej in skoraj samo v 3D-načinu, ko monitor gledamo skozi 3D-očala.

Proti

Ergonomsko gledano tudi ta 3D-monitor pogrne na vsej črti. Začne se že z banalnostmi, kot je nezmožnost nastavljanja višine zaslona, kar šele kaj naprednejšega. Tudi cena tega monitorja je pretirana, sploh glede na uporabo najcenejše TFT-matrike. Pri aktivnih monitorjih lahko to še nekako upravičimo z 120 Hz prikazom slike, pri pasivni tehniki pa je drugačen le premaz oz. filter. Vidni koti so razmeroma slabi, matrika monitorja pa na vogalih neenakomerno prepušča svetlobo ... Navajanje dinamičnega kontrasta je dokončno pobegnilo v svet domišljije, saj je verjetnost, da ta monitor prikaže kontrastno razmerje 20 milijonov proti 1 približno tako, kot da bo Pahor ponovno zmagal na volitvah. Menijski sistem je zelo simpatičen, in grafičen, a žal je krmiljenje s skritimi gumbi, ki so slabo označeni in nelogično razporejeni glede na zaslonske menije, to popolnoma utrujajoče.

Moj mikro, oktober 2011 | Jaka Mele