Prenos govora prek protokola IP (VoIP – Voice over IP) je prinesel precej sprememb na različnih področjih. Govor, ki je bil še pred kratki ločen od drugih storitev, je v kratkem času postal le še ena od aplikacij v podatkovnih omrežjih. Vpeljava tovrstnega prenosa zahteva uporabo mehanizmov, ki omogočajo ustrezno kakovost te časovno kritične aplikacije. Nova tehnologija je odprla možnosti na ravni storitev, zdi pa se, da vseh večina še zdaleč ne izkorišča.

KJE SMO?

Glavna storitev je in ostaja prenos govora, ki mu dodajamo spremljajoče storitve. Teh je z izjemo zasebnih omrežij razmeroma malo, saj operaterji največkrat ponujajo le cenejši prenos govora od konkurence. Že prihod omrežja ISDN (Integrated Services Digital Network) nas je pred dobrim desetletjem naučil, da za naprednejše delo potrebujemo zmogljivejšo terminalno opremo (telefone). Razširjenost in dinamika širitve novejših tipov opreme je odvisna od želje/potrebe po novih storitvah. Paradoks je, da svoje prispevajo tudi telekomunikacijski operaterji, ki potencialne uporabnike vabijo k sebi z argumentom o možnosti uporabe nove tehnologije (VoIP) ob nižjih stroških, brez potrebe po zamenjavi terminalne opreme – uporabniki lahko ohranijo obstoječ telefonski aparat. Gre verjetno tudi za namerno izkoriščanje dejstva, da so uporabniki sprejeli argument povezave »nova storitev – nov telefonski aparat« v povezavi z mobilnimi telefoni (pa čeprav tudi nov telefon še vedno uporabljajo le za govor), logiko zamenjave terminalne opreme v povezavi z novo storitvijo pa na ravni stacionarne telefonije le težko sprejemajo (npr. SMS prek stacionarnega omrežja).

OBSTOJEČA OPREMA …

Razlogi za ohranjanje obstoječih naprav v novem okolju so lahko tudi drugačni. Vodijo nas lahko motivi po združljivosti z drugimi uporabniki (npr. uporaba telefaksa), naprave novejše generacije so dražje ali se še razvijajo, obstoječa oprema še ni za odpis ... Ne glede na to, kateri argument nas vodi za odločitev, se je treba zavedati, da ima obstoječi analogni/ISDN telefonski aparat le malo skupnega z novimi IP-telefoni. Skupni točki sta morda zunanji videz in način uporabe telefonskega aparata. Ne pozabite tudi dejstva, da nobena pretvorba ni brezplačna, zato je smiselno, da je tovrstnih pretvorb čim manj. Če imamo nov IP-sistem, je zato nesmiselno izvajati pretvorbo v svet TDM (Time Division Multiplex) za večje število uporabnikov. Prvič, izgubimo prednosti/funkcionalnosti nove tehnologije, drug razlog pa je povezan z nezanemarljivim finančnim vložkom. Pretvorba je torej prej izjema kot pravilo.

... V NOVEM OKOLJU

Najrazličnejši vmesniki, ki omogočajo priklop analognih telefonskih aparatov/telefaksov ali ISDN-telefonov, potrebujejo za priklop v IP- oziroma ethernetno omrežje (LAN/WAN) ustrezen vmesnik – adapter. Pri tovrstnih vmesnikih ne gre le za mehansko pretvorbo tipa priključka (npr. RJ-11 v RJ-45), temveč se na tem mestu izvaja prehod med dvema svetovoma – svetom klasičnega TDM-prenosa in paketnega prenosa. Vsak tak vmesnik je torej mali VoIP-prehod (gateway), zato je jasno, da cena tovrstnih naprav ni ravno zanemarljiva. Na strani telefonskega aparata/telefaksa deluje vmesnik VoIP kot vmesnik TDM oziroma telefonski priključek telefonske centrale, proti klicnemu strežniku v omrežju VoIP pa deluje vmesnik kot IP-naročnik (IP-odjemalec). To se najlepše vidi pri določenih vrstah IP-telefonov, ki imajo vdelano programsko opremo (firmware) praktično enako kot v določenem tipu vmesnika.

Očem najvidnejše so samostojne naprave (npr. vmesniki ATA), pojavljajo pa se lahko integrirani v različne naprave, kot so usmerjevalniki, različni tipi modemov ali naprave STB (set-top box). Seveda pa lahko ponujajo tudi vmesniki VoIP dodatno funkcionalnost (npr. vmesnik deluje tudi kot preprost usmerjevalnik in odjemalec PPPoE za priklop v omrežje ADSL). Prednost že integriranih vmesnikov je ta, da so zaradi »minimalnega« dodatka namenskega integriranega vezja, ki skrbi za funkcionalnost VoIP, le minimalno podražili napravo, ki se sicer proizvaja v velikih količinah in jo morda ponudnik storitve celo »subvencionirana«.

IZVEDBA

Če torej želimo v IP-omrežje priključiti določeno opremo, moramo vedeti, katero vrsto opreme imamo. Vmesniki se razlikujejo po tem, katero vrsto opreme priključimo nanj. Groba ločitev na analogne oziroma digitalne naprave (ISDN) ne zadošča, saj je treba vedeti ali na vmesnik, priključujemo telefonski aparat ali drug tip opreme. Pri priklopu običajnega telefona potrebujemo tako imenovani naročniški priključek (priključek FXS – Foreign eXchange Station), telefonsko centralo pa bomo priključili na prenosnik (priključek FXO – Foreign Exchange Office). Prvi vmesnik zagotavlja napajanje aparata, daje ton izbiranja in zagotavlja potrebni signal zvonjenja. Drugi vmesnik sprejema signal zvonjenja, zazna zasedanje linije in sprejema/pošilja govorni signal. Podobno je pri vmesniku ISDN (vodilu So), ki podpira dva načina uporabe – uporabniško in omrežno stran. Fizični priklop na vmesnik pa še ne zadošča, saj je treba vmesnik konfigurirati v obeh smereh delovanja. Na klicni strežnik ga bomo priključili s potrebnimi parametri, hkrati pa ne smemo pozabiti na potrebno konfiguracijo, ki jo zahteva priključeni terminal TDM.

PODOBNI, A VENDAR ZELO RAZLIČNI

Vmesniki za priklop analognih terminalov v omrežja VoIP, so se pojavili razmeroma hitro. Njihova cena je bila v preteklih letih višja, kot je danes, in se giblje v cenovnem razredu nekaj deset evrov. Precej dražji so zaradi kompleksnosti in manjših količin vmesniki VoIP, namenjeni priklopu naprav ISDN. Prav zato se marsikdo odloči za zamenjavo brezvrvičnega aparata ISDN z novim analognim aparatom in ga priključi v omrežje prek cenejšega ATA-vmesnika. Posebne razlike pri nivoju podprtih storitev ni, saj večina vmesnikov podpira tudi prikaz številke klicočega.

Hitro se je pokazalo, da zahteva konfiguriranje tovrstnih vmesnikov določeno poznavanje »klasične« telefonije, ki omogoča prilagoditev za posamezni »trg«. Kot rešitev so proizvajalci ponudili uporabnikom prijaznejše vmesnike, ki ponujajo možnosti samodejnih nastavitev potrebnih parametrov. Posledica »večje inteligence« je, da se lahko pojavijo različne težave. Omenimo le dva primera. Priključeni telefon pri dohodnem klicu ne zvoni zaradi prenizkega nivoja napetosti, ki ga vmesnik generira proti telefonskemu aparatu. Težave se lahko pojavijo z uporabo storitev zaradi različnih nastavitev prekinitev (flash). Posledica tega je, da je zato včasih bolje uporabiti preizkušene/starejše modele, ki jih proizvajalci ustrezno pogosto nadgrajujejo z novimi programskimi različicami

Telekomunikacije Februar 2009 | Marko Koblar