Za

Acer je v začetku poletja vstopil v novo modelno leto svojih prenosnikov, in kot prvega predstavnika osvežene generacije smo preizkusili velikana, Aspire 7741G. Novinec gradi na vrsti tehnoloških novosti in osvežene notranjosti in zunanjosti. Na zunaj deluje še bolj kompaktno kot v preteklosti, hkrati pa so več pozornosti posvetili detajlom (kar se vidi že na vzorcu pokrova) in kakovosti izdelave. Acer je s tem ujel velika imena, kot sta HP in Dell, in ju verjetno tudi že prehitel. Kar neverjetno, če pomislimo, kakšne prenosnike so izdelovali pred tremi leti. Ko prenosnik odpremo, najprej zagledamo tipkovnico, ki gradi na ploščatih, 3D-tipkah, med katerimi je milimeter praznine, a so videti nekako applovsko (za podobno imitacijo se je pred časom odločil tudi HP in celo Lenovo). Pod tipkovnico, ki ima tudi numerični del, je sledilna ploščica, ki je gladka in odzivna, gumba lepo primeta. Velik 17,3-palčni zaslon formata 16 : 9 in nenavadne ločljivosti 1600 x 900 je sicer svetel, in čeprav gradi na izboljšani prevleki CineCrystal, je še vedno bleščeč. A barve so poudarjene in tudi kontrast je dober (ko ga gledamo v temnem prostoru). Ima tudi varčno LED-protiosvetlitev. Za grafiko skrbi močan ATI Radeon 5650 s kar 1 GB lastnega pomnilnika. Pohvaliti velja tudi največji možni trdi disk za prenosnike, 640 GB, ter seveda navezo DVD-zapisovalnika in bralnika pomnilniških kartic. Tudi komunikacijsko je prenosnik opremljen dobro – vgrajena sta vmesnik za 802.11b/g/n (antenski del je integriran v zaslon oz. ohišje – kar pomeni boljši sprejem) in adapter zs bluetooth 2.1. Konfiguracija prenosnika je zmogljiva, pohvaliti velja grafiko in izhod HDMI. V prenosniku je že nameščen Windows 7.

Proti

Bleščeč zaslon lovi tudi odboje iz okolice, kar pomeni, da je pod milim nebom z njim skoraj nemogoče delati. Hecna je ločljivost zaslona, saj ni polna HD (1920 x 1080). Pogrešali smo možnosti razširitve z režo ExpressCard, saj ni vgrajenega modema 3G, in ob le treh vratih USB možnosti ni neomejeno. Avtonomija je zgolj povprečna.

Moj mikro, poletje 2010 | Jaka Mele