Za

Podjetje A-Data poznamo kot preverjenega proizvajalca pomnilniških čipov in modulov, v zadnjem letu pa tudi kot proizvajalca diskov SSD. Zanimiva je odločitev podjetja, da se poda v zelo nišni in poseben del trga – v segment zunanjih prenosnih diskov. V ta namen je podjetje razvilo zaščiten disk, ki se ponaša z vodoodpornostjo ter odpornostjo na udarce in tresljaje. Disk je majhen, vse kaže, da so uporabili 2,5-palčni 320 GB disk, ki se vrti s hitrostjo 5400 obratov na minuto. Omenjeno zaščito so dosegli z gumijastim ohišjem, v katero je »ulit« disk. Disk (oziroma njegova gumijasta koža) je odet v rumeno črno »ohišje«, ki je zanimivo vzorčeno, in priznati moramo, da naprava ni videti kot disk. Guma je tesno ovita ob disk. Edina potencialna težava so gumijasta vratca do USB-vhoda, prek katerega disk povežemo z računalnikom. Disku je namreč priložen tudi kratek USB-kabel, ki je kar vpet v stranico diska. Da bi preprečili izklop naprave med pisanjem ali branjem, je v končnem delu naprave vgrajena še modra LED-lučka, ki se vidi preko tam očitno tanjše ali prosojne gume. Disk je že formatiran s sistemom FAT32, lahko pa ga po želji seveda pretvorimo v NTFS. Gonilniki niso potrebni. Disk je seveda združljiv z Windows 7 (v tem času bomo to lahko prebrali očitno še na kartonu mleka) ...

Proti

Cena je glede na večje zunanje diske visoka. Za vse, ki disk prenašajo, ta Adatin model v majhnem odstotku verjetnosti sicer res pomeni večjo varnost, a zakaj ne bi raje prešli na SSD-disk in nas sploh ne bi več skrbelo zaradi tresljajev? Napravica je ob nedelovanju morda malce odpornejša proti tresljajem in udarcem kot diski sicer, tako da je povsem prenosna; med samim delovanjem pa njene odpornosti proti tresljajem ne bi preizkušali. Podobno je tudi z vodoodpornostjo – bolj gre za kapljice kot za potopitev v akvarij, saj gumijast pokrovček ni videti ne 100 % tesnilen ne trajen, pa tudi ohišje ni zalito. Hitrost diska je zgolj povprečna – branje 32 MB/s, pisanje pa zgolj 9,5 MB/s, kot smo izmerili s testom CrystalDiskMark.

Moj mikro, december 2009 | Jaka Mele