Poetično rečeno, v pripravljenosti na prihodnost in slavo, da si prvi na trgu. Naslednji modeli telefonov najvišjega cenovnega razreda bodo vsi 64-bitni, nekoč v prihodnosti pa bo ves ekosistem 64-biten. Kdaj, je dobro vprašanje. Osebni računalniki so 64-bitni od leta 2005, ko je Intel naredil ustrezen procesor, Microsoft pa operacijski sistem (Apple se je 64-bitnemu klubu pridružil leta 2009). Kljub temu je večina programov še vedno 32-bitna. Podoben počasni prehod lahko pričakujemo tudi v mobilnem svetu. 64-bitni procesorji so zmogljivejši, predvsem pa lahko naslavljajo večji kos pomnilnika. Več kot 4 GB, kar je omejitev pri 32-bitnih procesorjih. Za to še ni prave potrebe. Iphone 5S naj bi imel 2 GB pomnilnika, rekorder pa je Samsung Note 3 s tremi. 64-bitni procesor lahko v enem strojnem ciklu »obdela« večji kos podatkov, kar se pozna pri zelo specifičnih opravilih: dekodiranju videa, obdelavi signalov fotografskega tipala ali biometričnih podatkov. Tipalo prstnih odtisov v iPhonu 5S ima zagotovo koristi od procesorja. Pri večini dnevnih opravil pa 64-bitni procesor nima opaznih prednosti. Če bo kdo dejal, da iPhone 5S hitreje odpira spletne strani, je razlog za to kje drugje.
Prehod na 64 bitov pa ne bo minil brez težav za uporabnike, česar si proizvajalci naprav pravzaprav želijo. Poleg procesorja in sistema morajo biti 64-bitne tudi aplikacije. 32-bitne aplikacije brez težav delujejo v 64-bitnem okolju, 64-bitne pa v 32-bitnem ne. Ko bo vse več novih aplikacij, kar pa se ne bo zgodilo čez noč, bodo uporabniki 32-bitnih naprav prikrajšani. Zavrtel se bo nov cikel kupovanja in žvenketanja cekinov.
64-bitnemu Applovemu vzoru bo androidna konkurenca sledila, nismo pa prepričani, da bo sledila tudi vgradnji tipala za prepoznavo prstnih odtisov. Apple je omenil, da tipalo pomeni večjo varnost, kar je res le, če se uporabnik zaradi njegove enostavnejše uporabe odloči, da bo zaščito aktiviral. Zaradi zoprnega vnosa PIN-a (ali vzorca poti prsta po zaslonu) marsikdo zaščito raje odstrani. Tipalo deluje dobro, hitro in brez napake zaznava napačne prepoznave, ko sistem prepozna napačen »prst«. Ni pa prstni odtis edini način vstopa v telefon. Prepoznava je dvostopenjska. Če tipalo ne prepozna prsta, je vstop v telefon mogoč s PIN-om. Če nekdo tega ne ve, biometrična zaščita nima smisla, tako pa je nujno, kajti če tipalo zaradi okvare neha delovati, naprave ne bi mogli uporabljati. Poleg tega so že dokazali, a je tipalo mogoče preslepiti. Varnostni strokovnjaki trdijo, da prstni odtisi niso primeren način varovanja česar koli, saj jih puščamo povsod, kopije pa ni ravno težko narediti.
V iPhonu 5S je izboljšano tudi tipalo fotoaparata. Po površini je večje, ima pa enako ločljivost (8 milijonov pik) kot tipalo v lanskem modelu oziroma po novem v »plastičnem« modelu 5C, kar pomeni, da je večja vsaka pika na njem. Večje pomeni boljše? Oziroma vsaka taka pika je občutljivejša na svetlobo, ki pade nanjo, posledično pa bi morale biti boljše tudi fotografije, narejene v slabših svetlobnih razmerah. Do neke mere to dokazuje tudi naš hiter preizkus fotografiranja s štirimi pametnimi telefoni. Tudi tu tipalo ni vse. Kakovost fotografije je odvisna tudi od sistema leč, zaslonke. Nižja kot je vrednost (model 5S ima zaslonko F2,2, model 5C pa F2,4), bolj je zaslonka odprta in na tipalo pade več svetlobe. Očitno je fotografiranje s pametnim telefonom pomembno, saj je na tem poudarek tudi pri telefonu Xperia Z1 (zaslonka F2,0). Naslednik sedem mesecev starega modela Z ima vgrajeno enako tipalo, kot ga imajo Sonyjevi kompaktni fotoaparati vstopnega razreda. Tipalo je fizično večje od tipal, ki jih običajno srečamo v pametnih telefonih, vendar ima ločljivost 21 milijonov pik, zato so posamezne pike na njem še vedno »majhne«. Fotografije so temu primerno primerljive s fotografijami kompaktnih fotoaparatov, nas pa je nekoliko razočaralo fotografiranje z bliskavico.
Vzrok, zakaj je na trgu manj mobilnih naprav z zasloni IPS, najdemo v nekoliko višji porabi energije, predvsem pa v višji ceni izdelave. To prevlada nad širšim vidnim kotom in enakim prikazom barv pri vseh kotih opazovanja. Najbolj tovrstne zaslone zagovarja podjetje LG, ki je na slovenskem trgu s svojimi izdelki slabše zastopano. Pametni telefon G2 nas z »edinstvenim« položajem tipk na hrbtni strani ni prepričal. Ima pa, tako kot tablica G-pad 8,3, dober, svetel zaslon. Čeprav je tablica večinoma izdelana iz plastike, iz aluminija je le hrbtna stran, je izdelana kakovostno, ni prevelika, predvsem pa je lahka. Zaslon ni premajhen in ne prevelik (21 centimetrov) za raznovrstno uporabo. Pomaga tudi večopravilnost, ki dopušča, da sočasno na zaslonu delujejo do tri aplikacije (a le tiste, ki to možnost omogočajo), med aplikacijami pa se lahko gibljemo tudi s triprstno kretnjo po zaslonu. G2 in G-pad obudimo iz spanja tako, da dvakrat potrkamo po zaslonu.
LG je izdelal dobro tablico, na portalu theverge.com so zapisali, da je ta izdelana dovolj kakovostno, da konkurira Applovim napravam, ko bi le imela njihov ekosistem. Samsung, sosed čez cesto, pa se gre svetovni »eksperiment«. Kaj nad drugega zapišemo o uri, ne, ni ura, so nas popravili pri Samsungu, temveč modni dodatek, ko sami priznavajo, da Gearu manjka nekaj posebnega. Mi bomo dejali malce drugače. Samsung Gear ima veliko, vendar nič ne deluje tako, kot bi moralo. Enako velja tudi za Sony iWatch 2.
Ker pričakujejo oziroma želijo, da napišemo nekaj pozitivnega, jim bomo ugodili. Gear naj bi bil velik, težak in neroden za nošenje – takšni so bili prvi občutki. A nič bolj kot enako velike in težke zapestne ure, kar smo na lastni koži občutili med enotedensko vsakodnevno uporabo. Nošenje je prijetno in nikakor ne moti. Hvaljenje lahko tu kar končamo. Že kot prikazovalnik točnega časa odpove. Zaradi varčevanja z energijo je zaslon ves čas ugasnjen. Ko roko dvignemo pred obraz, tipala premikanja (pospeškometer in žiroskop) to zaznajo in vključijo zaslon. Po slabih dveh sekundah, ko strmimo v temen zaslon. Čas je kratek, vendar smo se počutili malce bedasto. A niti približno tako, kot ko smo z Gearom »telefonirali«. Zapestje dvignete in pridržite pred ušesom, nato pa iščete najboljši položaj, v katerem dobro slišite, in hkrati govorite neposredno v mikrofon, da vas dobro sliši tudi sogovornik. Zaradi nenaravnega položaja vas kmalu začne boleti roka. Bluetooth slušalke to funkcijo opravijo veliko bolje in še vedno imate lahko velik telefon, kar Note 3 pravzaprav je, varno v torbici ali nahrbtniku.
Na zaslonu Geara lahko prebiramo in celo odgovarjamo na sporočila, pa še fotografiramo. Tudi ta funkcija ni dodelana, kot bi morala biti. Poštno sporočilo Samsungove poštne aplikacije preberete, aplikacija za Gmail (in tudi Facebook) pa le izpiše, da prikaz sporočila na zaslonu ni mogoč. Lahko pa zahtevate, da jo prikaže telefon, in ko tega najdete in ga vzamete v roke, je ustrezna aplikacija odprta in kaže izbrano sporočilo. Pa tudi tega bi se morda celo navadili. Bolj neumno se nam zdi reklamiranje, da je Gear primeren za rekreativni šport. Aplikacija je, vendar za telefon in le delno za to napravo. Drugače povedano: če greste teč, morate imeti pri sebi tako telefon kot Gear, slednjega zato, da lažje ustavite ali poženete spremljanje »treninga« mobilne aplikacije, ki je na telefonu. Gear nima vgrajenega GPS-sprejemnika, le slabše delujoč merilec korakov. In to v času, ko so Garminove ali Suuntove ure popolnoma avtonomne in sposobne prenesti podatke na računalnik, ko se vrnemo domov.
Dvomimo, da je Samsung, ki ima več tisoč inženirjev, nesposoben narediti boljši izdelek. Verjetneje je, da je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, morda govoric, da bo pametno uro predstavil Apple, prehitro stopil na trg. Tehnologija tudi še zdaleč ni nova in je polna porodnih težav. Nekje je razlog, da je Samsung naredil, kar je, prepričani pa smo, da bo zelo kmalu na trgu Gear 2.
Moj mikro, november december 2013 | Marjan Kodelja
