Če smo iskreni, zmogljivi žepni fotoaparati so obstajali že v času analogne fotografije. Morda najznačilnejši predstavnik je Olympus mju, po katerem so radi posegali tudi profesionalni fotografi. Bil je namreč dovolj majhen, da je bil lahko vedno pri roki oziroma v žepu. Poleg tega je imel objektiv s stalno goriščnico, ki je bil na račun tega svetlejši in imel bolj odprto zaslonko kot drugi kompaktni fotoaparati.

Digitalni fotoaparati so prinesli na tem področju nove razsežnosti, pravzaprav nove meje majhnosti. A dolgo časa so bili razmeroma neuporabni za resnejšo rabo, recimo, da bi ga lahko imeli profesionalni fotografi ob sebi in se nanj zanesli v vsakem trenutku. Ta čas je napočil šele v zadnjih dveh letih, ko so se proizvajalci odločili narediti tudi tu korak naprej. Določeno obdobje so bili na prvem tiru zrcalnorefleksni fotoaparati in, če smo čisto iskreni, še vedno so, čeprav večino prodaje seveda tvorijo kompaktni fotoaparati. A ravno področje zmogljivih malčkov je bilo kar nekako zapostavljeno.

Začnimo s fotografskimi osnovami in si poglejmo, v kakšnem razmerju so med seboj čas, zaslonka in občutljivost. Fotoaparat namreč meri, koliko svetlobe bi moralo pasti na tipalo oziroma film, in temu primerno nastavi čas, zaslonko in tudi občutljivost. Če čas skrajšamo za polovico, bo na tipalo padlo pol manj svetlobe pri isti nastavitvi zaslonke in občutljivosti. Kar pomeni, da moramo odpreti zaslonko za eno vrednost ali zvišati občutljivost za dvakrat. Če odpremo zaslonko za eno vrednost, bo objektiv prepuščal dvakrat več svetlobe kot prej, in obratno, če jo zapremo za eno zaslonko, bo prepuščal polovico manj svetlobe. Velja tudi obratno, če recimo čas podaljšamo za dvakrat. V tem primeru lahko zapremo zaslonko za eno vrednost ali zmanjšamo občutljivost za dvakrat. Poglejmo si to še s številkami. Vzemimo čas 1/60 sekunde, zaslonko f5,6 in občutljivost ISO 400. Če recimo želimo zapreti zaslonko na f11, kar pomeni dve vrednosti zaslonke, moramo podaljšati čas na 1/15 sekunde ali dvigniti občutljivost na ISO 1600. V pomoč naj vam bo tabela polnih vrednosti zaslonk.

Zdaj se postavimo med zrcalnorefleksne fotoaparate, kjer je ročno upravljanje časa, zaslonke in občutljivosti za marsikaterega fotografskega navdušenca čisto normalna stvar. Še več, fotoaparati so postali tako zmogljivi, da je občutljivost ISO 1600 tako rekoč nekaj vsakdanjega, zmogljivejši fotoaparati posegajo celo po ISO 102.400! V času analogne fotografije smo o tem lahko le sanjali. Marsikateri kompaktni fotoaparat se tudi ponaša s tako občutljivostjo, a je kakovostne slike bistveno nižja. ISO 1600 pri Canonu G10 ali Canonu 5D mark II sta zgodba zase in za večino kompaktnih fotoaparatov velja podobno. Najvišja uporabna občutljivost se pri večini konča pri ISO 400, kar je na velikost samega tipala več kot razumljivo.

Spremembe so prišle v zadnjem času, ko je Sony predstavil malce drugačno tipalo, ki bolje sprejema svetlobo in s tem omogoča višjo občutljivost. Z njim se lahko pohvalijo nekateri Sonyjevi in Canonovi modeli, zanimivejši iz prvega tabora je DSC-WX1, iz drugega pa Powershot G11 in S90. Dodajmo še malce ostareli Panasonicov Lumix LX-3 in dobimo dva zelo zanimiva žepna fotoaparata. Oba se namreč ponašata z objektivoma, ki imata začetno zaslonko f2,0, kar močno prekaša marsikateri kit objektiv na zrcalnorefleksnih fotoaparatih. Slednji navadno začnejo z vrednostjo f3,5, kar pomeni, da jih malčka prekašata za skoraj dve vrednosti. Drugače povedano, ISO 800 proti ISO 2500. To razmerje moči močno izenači in kompaktneži kar naenkrat postanejo zanimivi. Do resne uporabe jim manjka še nekaj stvari, hitro delovanje, možno shranjevanje v RAW in ročno ostrenje. Slednje pride prav v slabih svetlobnih razmerah, kjer malčki hitro odpovedo, hitro delovanje pa ne pomeni le hitrega zaporednega shranjevanja, ampak bolj pripravljenost na naslednji posnetek. Tem zahtevam oba kompaktneža ustrezata, zato ni čudno, da sta hitro našla pot do zahtevnejših uporabnikov. Panasonic LX-3 se ponaša še s širokim kotom, primerljivim s 24 mm, malce mu zmanjka v teleobmočju, kjer se konča pri 60 mm. Canon S90 ima daljšo goriščnico, od 28 do 90mm, a to plača z dokaj visoko vrednostjo zaslonke v teleobmočju, f4,9. Poleg tega zmore Panasonic snemanje v HD-načinu 720p, s čimer je še dodatno zanimiv.

So torej zmogljivi kompaktni fotoaparati primerni za zahtevnega amaterskega fotografa in profesionalnega uporabnika? Vsekakor, saj njihova naloga navadno ni nadomestiti glavni fotoaparat, ampak biti vedno pri roki in vseeno zagotavljati dobro kakovost posnetkov. Razmislek o zmogljivem kompaktnega fotoaparatu je vsekakor na mestu, če razmišljate o rezervnem fotoaparatu. Prav pride tudi takrat, ko se vam zrcalnorefleksnega ne da nositi s seboj, a vseeno želite imeti kakovostne posnetke. To pomeni, da se fotografski svet spreminja, saj bo takih malčkov čedalje več. (Alan Orlič)

Tabela vrednosti zaslonk:

Moj mikro, Marec 2010 | Alan Orlič