Zakaj sploh veliko tipalo? Razlogov je več, začnimo z najočitnejšim, gostoto pik. Pri kompaktnih fotoaparatih ta že presega 50 milijonov pik na kvadratni centimeter, pri zrcalnoefleksnih pa v povprečju desetkrat manj. Zaradi tega je lahko točka, ki sprejema svetlobo, bistveno večja, s tem se poveča tudi natančnost odčitavanja. Končni rezultat sta večji dinamični razpon ter veliko višja občutljivost. Marsikoga utegne že ta razlog prepričati, dodajmo še večji nadzor nad globinsko ostrino ter kakovostnejšo optiko. Vse to zahteva tudi več znanja, kar lahko razočara marsikaterega uporabnika, ki se odloči za prehod s kompaktnih fotoaparatov. So pa zato zanimivejši za tiste, ki želijo majhen, a zmogljiv fotoaparat oziroma poceni nadomestek male rdeče pike. Leice serije M, da ne bo pomote. Poleg tega, da so majhni, so tudi dokaj »neugledni« in marsikam se jih da pretihotapiti, recimo v muzeje ali na koncerte. Najpomembnejše pa je, kar smo že omenili, da kakovost posnetkov ne zaostaja za zrcalnorefleksnimi fotoaparati.
OBLIKA IN ERGONOMIJA
Začnimo z najmanjšim, Sonyjevim modelom NEX C3. Zadnji novinec v tej kategoriji je tudi prepričljivo najmanjši, za kar so poskrbeli v oddelku za miniaturizacijo. Če kdo, potem Sony. Lepo zaobljeno ohišje, nagiben zaslon, minimalno število gumbov. Na srečo je nekaterim mogoče spremeniti nastavitve, kar utegne priti prav predvsem zahtevnejšim uporabnikom. Meniji so preprosti, nekatere možnosti so postavljene dokaj samosvoje.
Panasonic GF2 je po imenu naslednik, a po možnostih čisto svoja veja. Predvsem želi ugajati uporabnikom, ki prehajajo s kompaktnih fotoaparatov, zato tudi ta nima veliko gumbov. Tudi njemu manjka glavni izbirnik načina fotografiranja, podobno kot pri Sonyju je treba v meni. Ima pa zato gumb za »pametni« samodejni način, rekli bi mu lahko tudi gumb za paniko. Tisto pravo presenečenje šele sledi − zaslon, občutljiv na dotik. Z njim se da početi marsikaj, od spremembe točke ostrenja do fotografiranja. Med gledanjem na zaslon poiščete ustrezno mesto, kjer želite ostrino, pritisnete tja, fotoaparat takoj izostri in naredi posnetek. Če bi bil zaslon nagiben, bi bil še uporabnejši, tako pa zahteva držanje pred obrazom.
Enako velja za Olympus E-PL2, zadnjega in največjega iz mini trojice. To jemljite z rezervo, NEX C3 meri v dolžino 110, Panasonic GF2 113, Olympus E-PL2 pa 114 mm. Največja razlika je v višini, kjer NEX C3 meri le 60, GF2 68, E-PL2 pa 72 mm. A če NEX-u dodamo bliskavico, ki je izmenljiva in jo druga dva skrivata v ohišju, postane v višino enako velik kot druga dva. Olympusov malček se ponaša s samosvojo obliko, ki malce spominja na stare fotoaparate iz 60-ih let prejšnjega stoletja. V primerjavi z obema prej opisanima je z gumbi dobro opremljen, na voljo je tudi vrtljiv gumb za izbiro načina fotografiranja. V primerjavi s predhodnikom so mu dodali tudi vrtljiv gumb, ki olajša uporabo. Tudi Olympus nima nagibnega zaslona, niti občutljivega na dotik. Meniji so klasični, prav nič »nakrancljani«, kot so pri Panasonicu ali Sonyju. Morda ravno zaradi tega deluje med to trojico najresneje. Ponaša pa se z drugim adutom, umirjevalnikom slike, vgrajenim v fotoaparat. Namesto leče v objektivu, kar je poleg elektronskega umirjanja najbolj razširjen način, E-PL2 premika samo tipalo. Pri Olympusu tako ne boste našli objektivov z umirjevalnikom, saj to opravlja kar sam fotoaparat. Dobra lastnost tega je tudi to, da s tem dobi umirjevalnik tako rekoč vsak objektiv, ki ga nastavimo na fotoaparat, tudi neoriginalni prek vmesnikov.
KAKOVOST POSNETKOV IN VIDEO
Sony je pred leti še capljal za drugimi, a se je v zadnjem času silovito izstrelil v ospredje. Kljub večanju števila pik mu uspeva obdržati kakovost in zmanjšati šum. Na drugi strani sta Olympus in Panasonic, oba z enakim tipalom. Znano je že kar nekaj časa, od Olympusovega modela E-30 dalje. V tem času jim je predvsem z boljšo obdelavo signala uspelo znižati šum pri visoki občutljivosti, a vseeno ne tako uspešno kot Sony. Poleg tega imata malo manjši dinamični razpon, kar bodo pri Sonyju znali izkoristiti zahtevnejši v katerem od programov za obdelavo posnetkov RAW. Če je za E-PL2 in GF2 zgornja meja ISO 1600, je pri Sonyju ta ISO 6400. V praksi se to krepko pozna, saj to pomeni krajše čase in s tem manj stresene posnetke. Tudi bliskavico lahko mirno pozabite doma, celo najvišja občutljivost, ISO 12800, je za silo uporabna. V primerjavi s kompaktneži pa je vsa trojica krepko pred njimi, kar je seveda tudi pričakovano. Video se je že pred nekaj leti preselil v zrcalnorefleksne fotoaparate in tudi ti malčki se z njim dobro znajdejo. Najbolje gre Panasonicu, ki zmore HD-video v polni ločljivosti, medtem ko Sony in Olympus le v 720p. Poleg tega ima vsak svoj format zapisa: GF2 AVCHD, Sony MPEG-4 in Olympus MJPEG.
DODATNA OPREMA
Trenutno so aktualni trije sistemi fotoaparatov z velikimi tipali, ki nimajo zrcala. Najstarejši je sistem micro 4/3, za katerim stoji Olympus, posvojil ga je tudi Panasonic. Poleg Sonyjevega NEX-a je tu še Samsungov NX. Ni vam treba ugibati, Samsung se je za ta korak odločil zaradi konkurence Sonyju. Micro 4/3 ima pričakovano največ objektivov, ki v tem trenutku pokrivajo od 14 do 600 mm v primerjavi s 35 mm fotoaparati. Objektivov je namreč preko 20, če štejemo tudi kit objektive, med njimi se jih najde tudi nekaj takih s stalno goriščnico. Da se ne boste preveč zmedli, faktor primerjave s 35 mm sistemom pri micro 4/3 je 2x, pri Sony NEX-u pa 1,5x. Predhodnik Panasonica GF2, model GF1 je bil med fotografi zelo priljubljen zaradi 20 mm objektiva f1,7, ki je poleg vsega še zelo majhen. Morda še malo manjši je 14 mm objektiv f2,5, tu nekje pa je tudi Olympusov 17 mm f2,8. Panasonic ima na zalogi še dva zanimiva objektiva, 8 mm f3,5 ribje oko ter dokaj drag 45 mm f2,8 makro. Največji med njimi je 100-300 mm f4−5,6, ki se po velikosti meri z normalnimi 70−300 mm objektivi s podobno zaslonko, a je še vedno razmeroma majhen. Olympusu je miniaturizacija v primerjavi s Sonyjem na tem področju uspela, objektivi se namreč sestavijo sami vase in zasedejo zelo malo prostora. Tipičen primer je 9−18 mm f4,5−5,6, zelo majhna pa sta tudi 14−150 mm f4−5,6 ter 75−300 mm f4,5−6,3. Za popotniške fotografe oziroma tiste, ki ne želijo nositi veliko s seboj, se tu odpre zlata jama, ki sicer ni najcenejša, a končni izkupiček sta majhna teža in velikost. Sonyjev 18−20 0mm f3,5−6,3 je le malo predelan klasični objektiv za 35 mm fotoaparate in je v primerjavi z Olympusovim ali Panasonicovim prava batina. Marsikdo se bo celo vprašal, zakaj ima objektiv tako čuden pokrovček za objektiv. Poleg tega so v tem trenutku za sistem NEX na voljo štirje objektivi, kar je dokaj borno. Olympus in Panasonic se ponašata še z elektronskim iskalom, ki ga lahko dokupite. Imata tudi normalen nastavek za bliskavico, ki jo Sony za zdaj nima na nobenem NEX-u. Tu se tehtnica krepko prevesi na stran fotoaparatov micro 4/3, saj je dodatna oprema kar pomemben dejavnik.
SKLEP
Idealen fotoaparat bi bil kombinacija te trojice. Sonyjeva velikost ohišja, tipalo, obdelava signala, nagiben zaslon, Olympusova oziroma Panasonicova zbirka dodatne opreme skupaj z objektivi ter možnost uporabe klasične bliskavice. Slednje marsikomu niti ni tako pomembno, a vseeno pride prav. Bomo tak fotoaparat dočakali? Morda, morda tudi kaj boljšega, recimo z vgrajenim elektronskim iskalom poleg zaslona. Najboljša izbira v tem trenutku? Vsakomur svoje. Nekomu je pomembnejša kakovost slike in je zadovoljen z malo izbiro objektivov, drug bi rad teleobjektiv ali ultraširokokotnik. Na eni strani lahko pohvalimo Sonyja za odlično kakovost slike, a pri objektivih so naredili premalo. Olympus in Panasonic pa bosta morala krepko pljuniti v dlani, da bodo zvišali občutljivost in povečali dinamični razpon, če hočejo ujeti Sonyja. Vsak ima torej svoje pluse in minuse, na koncu je pomembno tudi stanje v denarnici.
Moj mikro, julij-avgust 2011 | Alan Orlič
