Na zadevo sem se dobro pripravil in s sabo vzel celo uteži, da bom pri potapljanju na dah v vodi čim bolj uravnotežen. Sem mislil, da mi bo to pomagali pri lovljenju najboljše fotografije. Zamislite si smešno »pojavo«. Kratke kopalne hlače sinje modre barve, pas z utežmi okoli ne ravno najbolj ravnega trebuha, na glavi maska in na nogah svetlo rožnate plavutke. Vse to je začinil še Olympusov fotoaparat µ725 SW, ki do petih metrov globine ne potrebuje podvodnega ohišja. Kako čudno so me gledali drugi dopustniki, ko sem šel tak v vodo, si lahko mislite. »Kakšen butec je pa ta, ki nese v vodo fotoaparat brez ohišja. Ta je nor, pa kar noter je šel ...?«.
V glavi sem vse dobro naštudiral. Zasledil bom ribo, se potopil do nje, lebdel nekako četrt metra od nje, počakal, da fotoaparat sliko izostri in nato … samo še »škljoc«. Nisem pa si mislil, da se bom moral še prej seznaniti z nekaj naravnimi zakonitostmi.

Prva naravna zakonitost

Riba nikoli nečemu, česar ne pozna in meni, da je nevarno, ne pokaže boka, temveč zgolj repno plavut. Seveda so ribe najlepše od strani, od zadaj pa niti ne. Nekatere vrste rib pa so silne brezbrižne in vam dopustite, da se jim približate na nekaj centimetrov. Briga jih kaj vi počnete, one počnejo svoje.

Druga naravna zakonitost

Ribe niso nikoli pri miru, predvsem pa ne čakajo potrpežljivo, da nastavite fotoaparat, izostrite sliko in slikate. Delajo kar pač delajo, več ali manj se hranijo, pri tem pa se premikajo po poti, ki jo kot fotograf težko predvidite.
Kako ribo vseeno prepričati, da vam pozira v slogu dolgonogih lepotic.? Vse, kar potrebujete, je obilica zraka v pljučih in potrpljenje. Najprej preučite ribo, do katere razdalje vas tolerira. Bližje vam nikoli ne bo uspelo priti oziroma bo riba zgolj malce manj leno zamahnila s plavutjo in jo popihala v kakšno vdolbino grebena. Nato se potopite nekaj metrov od nje in se ji zelo previdno in predvsem počasi, brez hitrih gibov približujte. Upajte, da boste imeli pri tem srečo in bo riba »padla« v kader tako, kot ste si to želeli. Zelo je uporaben naslednji trik. Posnemite čim več fotografij – kolikor vam dopušča kartica, in uporabljajte funkcijo snemanja več fotografij zaporedoma. Po zakonih verjetnosti je velika možnost, da bo vsaj ena fotografija dobra.

Tretja narava zakonitost

Razmere pod vodo niso enakovredne tistim par metrov stran in meter ali več višje, na s soncem obsijani plaži. Svetloba je problem, in od daleč, kar pomeni že meter stran, barve na fotografiji še zdaleč ne bodo takšne, kot jih vidite z golimo očmi. Vsaka fotografija, ki sem jo posnel na tej razdalji, je romala neposredno v smeti. Delno pomaga bliskavica, funkcije povečevanja (optični zum) raje ne uporabljajte. Najboljše rezultate daje preprost prijem, da ribo fotografirate čim bližje. Ostrenje pa je svojevrstna težava. Težko je namreč doseči že to, da bi bil popolnoma pri miru vsaj fotograf. Vzgon pod vodo (kljub utežem) in valovanje naredita svoje in tako se gibljete vi in riba, med tem pa naj fotoaparat sliko izostri. Saj jo, a je vprašanje, ali tam, kjer si to vi želite. Rešitev tega problema je mirna roka in veliko preizkušanja. Vseeno pa dolgi časi osvetljevanja ne pridejo v poštev.
Težave povzročajo tudi majhni delci česarkoli v vodi. Ko uporabite bliskavico se ti majčkeni delci nesramno grdo svetijo in vsaj meni takšna fotografija ni všeč. V takšni vodi pač ne fotografirajte, še zlasti ne od daleč, ali pa se s tem sprijaznite. Predvsem pa so slike, posnete na manjši globini veliko barvitejše (tu nastopijo pravila, ki jim pravimo fizikalni zakoni) kot tiste malce globlje in z večje oddaljenosti. To, kar je na pol metra lepo rožnato, je na več kot metru le še skupek sivine. Jasno, zgoraj je več naravne svetlobe kot spodaj.
Pride do zanimivega učinka – zanimivega, ne pa tudi lepega. Slika bližnje ribe je barvita, kakršna je pač riba, korale, oddaljene na primer dva metra v globino, pa so vse sive. Pa čeprav so tudi te v naravi lepo barvite. Takšna fotografija je popolnoma dolgočasna.

Četrta naravna zakonitost.

Četrta naravna zakonitost je fotografska. Zažgati mora fotografija kot celota, ne pa zgolj ribica v njenem središču. Saj veste, pravilo tretjin, iskanje diagonal ali kaj podobnega naredi fotografijo zanimivejšo. Ker imajo fotoaparati pik na pretek, lahko doma fotografijo odrežete, morda tudi tako, da ostane zgolj ribica iz sredine. Kakor pač želite.

NA NAPAKAH SE UČIMO

Kot sem izkusil na lastni koži, pri podvodni fotografiji teorija ne zaleže prav dosti, saj v rokah nimamo profesionalnega podvodnega fotoaparata skupaj s goro loči, temveč slabši ali boljši kompromis. Pri omenjenem fotoaparatu sem kmalu ugotovil, da so načini fotografiranja (scene) sicer enostavni za izbiro, vendar ne dajo najboljših rezultatov. Ročno nastavljanje (makro, bliskavica) se je pokazalo kot boljša možnost. Sproti se učimo, predvsem na napakah. Lahko rečem, da mi je po sedmih dneh uspelo narediti dobre fotografije, če je bila le riba pripravljena pozirati. A kaj ko bom do naslednjič vse pozabil in verjetno bom takrat imel tudi drug fotoaparat. Sem pa bil zanimiva pojava, ko sem kot norec s fotoaparatom pod vodo hitel za ribo, ki mi je ves kazala zadnjo plat in se mi prijazno »smehljala« ...

Marjan Kodelja