Za našo orientacijo v prostoru je nujno treba znati oceniti razdaljo do posameznega predmeta v okolici. Ko predmet zagledamo, možgani, naš superračunalnik, z lahkoto opravijo nalogo in »izračunajo« razdaljo od oči do predmeta. Ravno zato lahko v prvem poskusu z roko primemo nitko, naredimo ravno prav visok korak, znamo kamen zalučati v tarčo.
Da bi znali oceniti razdaljo do kakega predmeta, ga moramo torej opazovati z očmi. In kako vemo, kako daleč je predmet? Ker sta naši očesi razmaknjeni, vidimo z vsakim nekoliko drugačno sliko. Če pogled izostrimo na določenem predmetu, zenici tvorita določen kot. Iz razdalje med zenicama in kota, pod katerim oko vidi ta predmet, lahko z malce trigonometrije izračunamo, kako daleč je opazovani predmet. In prav to trigonometrično operacijo izvedejo naši možgani.
Toda fotografija je dvodimenzionalen objekt. Predmeti na njej so vsi na isti ploskvi in naša percepcija razdalje med objekti je posledica izkušenj, zato je tridimenzionalnost le navidezna. Je mogoče na fotografiji ponazoriti pravo tridimenzionalnost?
RAZLIČNA POGLEDA
Ugotovili smo, da ima odločilni pomen pri ocenjevanju razdalj v prostoru dejstvo, da z vsakim očesom vidimo drugačno sliko. Če želimo imeti fotografski posnetek, ki bo ponazarjal tridimenzionalnost, moramo torej imeti dva posnetka: enega za levo in enega za desno oko. Primer opazovanja treh predmetov v prostoru, pri katerem je pogled izostren na srednji (prerezani stožec), lahko vidite na skici.
Če smo v naravi sposobni določiti razdaljo med nami in v vrsto postavljenimi predmeti, tega pri tridimenzionalnem posnetku ne bo moč narediti. Posnetek je namreč narejen samo za »določeno globinsko razdaljo«. Zato se s pogledom ne moremo »sprehajati« po globini slike. Prave tridimenzionalosti zato ni mogoče narediti. Na voljo pa je kar nekaj zvijač, kako narediti kolikor toliko verno ponazoritev tridimenzionlnosti. Za vsako od zvijač je treba posebej pripraviti fotografije, ponekod dve, ponekod pa na poseben način pripravljeno eno samo. V podrobnosti se ne bomo spuščali, kajti predstavitev vseh možnosti bi zahtevala poseben članek. V tem prispevku bomo opisali eno od metod prikaza navidezne tridimenzionalnosti, imenovano anagliptični posnetek (anaglyph), ki ga lahko naredimo tudi sami.
ANAGLIPTIČEN POSTOPEK
Izdelava prostornih posnetkov z anagliptičnim (ali anaglifskim) prijemom je morda je najbolj razširjena različice izdelave prostorskih fotografskih posnetkov. Uporabna je za izdelavo tako fotografskih 3D-posnetkov kakor tudi za izdelavo 3D-filmov.
Bistvo postopka je izdelava dveh različnih slik, ki naj bi pomenile dva različna pogleda na sliko oziroma simulirala pogled z dvema očesoma. En pogled je obarvan z rdečim odtenkom in pomeni pogled z levim očesom, posnetek za desno oko je narejen z modro ali modrozeleno barvo. Tako obdelana posnetka se nato združita v eno samo sliko, kjer sta malenkostno zamaknjena in ju lahko opazujemo na zaslonu ali barvno natisnemo na papir. Medsebojna lega obeh posnetkov bo določila »središče globinske ostrine«; to je tisto področje v prostoru, pred in za katerim so objekti, ki jih želimo videti, kot da bi bili v prostoru. Ko tako pripravljen posnetek natisnemo, tega področja ni več možno spremeniti. Še več, pri »slabo« izbranem motivu so lahko deli posnetka, ki so zunaj »središča« globinske ostrine, moteči, kajti rdeča in modra slika sta lahko med seboj preveč zamaknjeni. Del posnetka, ki je namenjen »izostritvi« pogleda, je lahko natisnjen v črno-beli ali barvni tehniki.
Tako natisnjeno fotografijo (ali film v kinu) je treba gledati skozi za to namenjena očala, ki imajo na levi strani rdeč, na desni pa moder (oz modrozelen) filter. Ker sta rdeča in modra barva komplemetarni, bo skozi rdeči filter opazovana modra barva oz. skozi modri filter opazovana rdeča barva videti črna. Tako bo vsako oko videlo »svoj« del posnetka.
Če imate rdeče-modra očala za gledanje anagliptičnih posnetkov, lahko izločanje barv vidite tudi na skici v tem članku.
KAKO DO 3D-FOTOGRAFIJ
Za izdelavo 3D-fotografij so namenjeni posebni fotoaparati, ki naredijo za eno sliko dva posnetka, enega za pogled z levim in enega za pogled z desnim očesom. Takšni fotoaparati imajo bodisi dva objektiva ali pa sta to dva fotoaparata, združena v enega. Pri vseh takšnih fotoaparatih je bistveno to, da je razdalja med objektivi približno enaka razdalji med zenicama, to je približno 65 do 70 mm. Če je ta razdalja manjša ali večja, dobimo slabše rezultate.
Digitalni fotoaparati omogočajo neskončno igranje s posnetki. Zato si lahko tudi sami omislimo izdelavo 3D-fotografij. Najprej naredimo posnetek za eno oko, recimo levo. Nato fotoaparat prestavimo v desno za približno 60 do 70 mm in naredimo posnetek še za desno oko. Pri tem je nadvse pomembno, da fotoaparata ne zasučemo in ne spreminjamo nastavitev (npr. zuma, bliskovke, svetlobe …) ali premikamo po višini. Še najpreprosteje bi bilo bi bilo, če bi imeli v L oblikovano vodilo iz plastike ali pločevine, na njem pa označeno »medzenično« razdaljo. Med fotografiranjem tega vodila ne smemo premikati!
Nato je treba posnetke obdelati tako, da posnetku za levo oko dodamo rdeči ton (oz. odvzamemo modri ton), posnetku za desno oko pa dodamo modri ton (oz. odvzamemo rdeči ton). To bi lahko naredili s kakšnim programom za obdelavo slik. Nekateri programi znajo celo sami iz dveh posnetkov narediti anagliptično fotografijo.
Če takega programa nimate, ni treba obupati. V internetu jih je brezplačno na voljo množica. Če v kakšen iskalnik vtipkate »free anaglyph software« bo možnosti nešteto. Na voljo so tudi galerije s številnimi anagliptičnimi posnetki.
Sami smo se poigrali s programom Callipygian 3D, ki je na voljo na naslovu www.callipygian.com/3D/. Ne bomo rekli, da je najboljši, lahko pa dobro ponazori, kako do 3D-posnetkov.
Na kaj paziti pri izdelavi posnetkov
Ker je treba narediti dva posnetka z enim fotoaparatom, ni mogoče narediti posnetkov premikajočih se predmetov. Še več, če je na enem posnetku nekaj, česar na drugem sploh ni (npr. odstranjena vaza), bo to na posnetku moteče.
Ne delajte 3D-posnetkov objektov, ki so zelo daleč (npr. gore), ker bosta posnetka praktično enaka. Če pa je slikani objekt zelo blizu (npr. pol metra), bosta ozadje in ospredje tega objekta preveč »raztresena«, kajti razdalja je primerljiva z medzenično razdaljo.
Najbolje bo, če slikani objekt miruje. Naj bo nekaj objektov v ospredju in nekaj v ozadju. Objekt naj bo oddaljen kakšen meter.
Anaglif
Anaglif (anaglyph) je lik, izdolben v plitkem reliefu. Ista beseda pomeni mirno sliko ali film, ki ga tvorita dva rahlo različna pogleda na isti objekt, na posnetku prikazana tako, da sta natisnjena v dveh komplemetarnih barvah. Običajno je en posnetek pobarvan z rdečim, drugi z modrozelenim odtenkom. Če imamo očala, dobimo pri gledanju takšnega posnetka občutek prostornosti.
Mimogrede, pojem »glyph« najdemo tudi pri besedah »hieroglif« (v kamen vrezana staroegipčanska pisava), »gliptika« (umetniški izdelki iz poldragih kamnov, kovine ali stekla z vrezano ali reliefno podobo), »gliptoteka« (zbirka kiparskih del) itd.
Izbrani še vedno aktualni članki iz leta 2006 | Zlatko Matič
