Za primerjavo, povprečen kompaktni fotoaparat ima podaljšanje goriščnice za faktor 5 ali več, kar pomeni, da je zaslonka f2,8 na njem enakovredna zaslonki f22 na fotoaparatu z Leica formatom tipala. Za nas je seveda najbolj uporabna možnost makro, ki pri nekaterih fotoaparatih omogoča ostrenje od praktično prve leče dalje. Če recimo muha prileti na objektiv, jo lahko brez težav fotografiramo in še ostra bo. A ker praviloma ne fotografiramo tako blizu, poleg tega se razdalja od objekta fotografiranja do fotoaparata z večanjem goriščnice hitro povečuje, si moramo omisliti dodatno pomoč v obliki predleč. Malo boljši kompaktni fotoaparati omogočajo njihovo uporabo kar na samem objektivu, saj imajo klasičen navoj, drugi zahtevajo posebne nosilce, pri tretjih to preprosto ni mogoče. Za predleče velja podobno kot za objektive: kolikor denarja, toliko glasbe. Kakovostnejši modeli so sestavljeni iz dveh leč, razlog za to je boljša ostrina na robovih in zmanjševanje pojava kromatske aberacije. Ta je vidna predvsem pri ostrih prehodih med svetlimi in temnimi deli kot vijoličasto cvetenje na robovih. Predleče imajo faktor povečave do desetkrat, vendar so te zadnje že med redkimi, največkrat gredo do 4-krat.

V svetu izmenljivih objektivov so razmere drugačne, tu za resno bližinsko fotografijo potrebujemo makro objektive. Tudi tu si lahko pomagamo s predlečami ali makro obročki, a najboljše rezultate bomo dosegli z namenskimi objektivi. Ti segajo od goriščnic 50 mm do 180 mm, največkrat omogočajo razmerje 1 : 1, najdejo pa se tudi posebneži. Eden od njih je Canon MP-E65mm, ki ima največjo povečavo 5 : 1. Je pravi makro specialist in ga ne moremo uporabljati kot navaden objektiv, saj ima delovno območje ostrine do povečave 1 : 1. Za to, da ga boste dobro izkoristili, je nujno dodatno orodje, kamor spadata stativ in bliskavica, po možnosti makro. Za večino bodo zanimivejši standardni makro objektivi, predvsem tisti z goriščnico med 60 in 100 mm. A preden ga kupimo, se vprašajmo, kaj bi radi z njim počeli. Predvsem pri živalih, v tem primeru žuželkah, je delovna razdalja zelo pomembna. Izračun je zelo preprost, daljša je goriščnica objektiva, večja je delovna razdalja. Ta nam pove, koliko bo sprednji del objektiva oddaljen od objekta, ki ga želimo fotografirati. Na primer, pri 50-milimetrskem makro objektivu ta znaša nekaj centimetrov, medtem ko je pri 180-milimetrskem že okoli 30 centimetrov. Če boste te podatke primerjali s tovarniškimi, boste opazili razliko, proizvajalci namreč podajajo razdaljo od izrisa slike na tipalu (filmu) do objekta, in ne od prednje leče. S 50-milimetrskim objektivom se boste torej zelo težko približali kakšni bolj plašni žuželki, medtem ko imate s 100- oziroma 180-milimetrskim objektivom veliko več možnosti za uspešen posnetek. Seveda so slednji že dokaj dragi, poleg tega so tudi veliki in okorni. V svetu brezzrcalnih fotoaparatov se nam splača pogledati tudi za starejšimi makro objektivi, kot je na primer Canon FD, Olympus OM ali Minolta MD serija makro objektivov. Z ustreznimi vmesniki jih brez težav uporabimo, poleg tega so dokaj poceni in praviloma zelo dobri. Morda se ne bodo najbolj obnesli v zahtevnejših svetlobnih pogojih, recimo protisvetlobi, tudi kromatska aberacija jim zna nagajati, a še vedno boste dobili veliko za svoj denar. Posebno poglavje so makro mehovi, ki omogočajo velike povečave z dokaj preprosto opremo. Dovolj je že objektiv za povečevalnik in ustrezen vmesnik, da pridete do povečave 2 : 1 ali večje.

Moj mikro, marec – april 2015 | Alan Orlič |