Uganete, kdaj je Canon prikazal prvega iz serije G? Leta 2000 so ga predstavili in od takrat so nekatere osnovne značilnosti ostale. Recimo optično iskalo, ogromno možnosti in dokaj svetli objektivi. Vmes se je izgubil vrtljivi zaslon, a je fotoaparat pridobil še malo širši kot. Serija G je bila pri Canonu vedno vrhunec kompaktne ponudbe, in tudi pri novincu ni drugače. Objektiv sledi smernicam, ki jih trenutno narekujejo vsi proizvajalci, začetna zaslonka mora biti obvezno pod f2.0, končna pa največ dve zaslonki razlike. Ohišje ostaja solidno, z dobrim oprijemom in nekaj naprednimi možnostmi, kot je recimo poseben gumb za nastavitev pod-/nadosvetlitve. Iz popolnoma drugega testa je Canon Powershot SX50. Tu lahko zapišemo, da tekma za milimetre nikoli ni končana, in tokratni razpon je eden rekordnih. Primerljiv je s kotom od 24 do 1200 mm v klasiki. Pošteno? Vse to, skupaj z vrtljivim zaslonom in nastavkom za izmenljive bliskavice, zahteva svojo velikost, a še je fotoaparat krepko manjši kot klasičen zrcalnorefleksni s kit objektivom. Tudi tu niso skoparili z možnostmi, a v nasprotju z G15 jih je tu manj dosegljivih prek gumbov. SX50 je lepo oblikovan, z dobrim držalom, ki omogoča upravljanje z eno roko. Tu sledi podatek, ki utegne marsikaterega uporabnika zmesti. Namreč oba, G15 in SX50, imata tipalo z 12 milijoni točk. A razlika je v velikosti tipala, medtem ko je pri prvem diagonala 1/1.7", je pri drugem manjša, 1/2,3". V praksi te številke povedo, da je tipalo pri G15 za več kot 50 odstotkov večje kot pri SX50. Če lahko na ta račun proizvajalci naredijo manjše objektive, se to seveda pozna pri kakovosti slike, predvsem pri visokih občutljivostih. Razlika med obema fotoaparatoma je hitro vidna pri višjih občutljivostih, natančno oko jih opazi že pri nižjih. Na eni strani torej večje tipalo in svetlejši objektiv, na drugi manjše in veliko večji razpon goriščnice. Canon G15 ne prinaša kakšne večje revolucije pri visokih občutljivostih, a ima veliko prednost pred zrcalnorefleksnimi fotoaparati s kit objektivi – svetlobno močan objektiv. Zaslonka f1.8 je dvakrat svetlejša, kot jo ima priloženi objektiv pri zrcalnorefleksnih ali brezzrcalnih fotoaparatih. V praksi to pomeni, da boste lahko fotografirali pri ISO 800 namesto 3200 in rezultat bo glede šuma dokaj podoben. Razlika je drugje, pri globinski ostrini. Manjše tipalo seveda pomeni večjo globinsko ostrino, lahko dodamo še drug dejavnik: objektivov ni mogoče menjavati.

Nikon Coolpix A smo že omenili, zdaj ga še malce spoznajmo. Snovalcem je uspelo v ohišje, ki je velikosti klasičnega žepnega formata, stlačiti tipalo velikosti APS-C formata. Objektiv je skoraj v celoti skrit v fotoaparatu, manjši del, ki je ostal zunaj, pa so izkoristili za obroč za nastavitve. Kljub žepni velikosti so vse pomembne možnosti hitro dosegljive, vključno s preklopom na ročno ostrenje. Objektiv ima stalno goriščnico, primerljivo z 28 mm. Zaslonka je dokaj konservativna, f2.8. A objektiv kljub temu preseneča, ostrina je na ravni in presega Sonyja RX100.

Sigma DP1 Merrill je še drugi posebnež, katerega predhodniki imajo najdaljšo brado med žepnimi kompakti z velikim tipalom. In posebnež je v kar nekaj pomenih te besede. Najprej je tu tipalo, ki v nasprotju z ostalimi v eni točki zbere vse tri barve. Z ločljivostjo 15 milijonov točk niti ni tako visoko uvrščeno, a ko to preračunamo na klasično tipalo, dobimo spoštljivih 45 milijonov. Zaradi tega fotoaparat recimo ne potrebuje AA-filtra, kar mu omogoča odlično ostrino. Slednja brez težav prekaša celo zrcalnorefleksne fotoaparate z boljšimi objektivi. A po drugi strani se Sigmi pozna, da fotoaparate delajo bolj zaradi lastnega veselja; oblika je vse prej kot všečna, tudi meniji in sama hitrost delovanja niso primerljivi s podobnimi fotoaparati. Kljub temu je to fotoaparat, po katerem radi posegajo krajinski fotografi.

In primerjava med obema? Oba dokaj počasi ostrita, a je Coolpix A vseeno hitrejši. Sigma je odlična pri nizkih občutljivostih, Nikon se dobro obnese tudi pri visokih in je bolje zasnovan. Razlika v ceni ni velika, Sigma je v povprečju za dobrih sto evrov cenejša, a še vedno sta oba fotoaparata draga v primerjavi s tem, kar ponujata. In če Sigma svojo ceno še nekako upraviči s posebnim tipalom, jo Nikon težje. A o tem bodo odločali kupci.

Moj mikro, Maj Junij 2013 | Alan Orlič