Medtem ko število pik na tipalu vsako leto zraste za nekaj milijonov, se je Sony odločil za korak nazaj. Pravzaprav tri ali štiri, odvisno od zornega kota. Zadnja iteracija modela A7, ki nosi poleg še oznako S, ima namreč borih 12 milijonov točk na tipalu polnega 35-milimetrskega formata. Za današnje čase strašansko malo, a če pomislimo, da jih ima Nikon D4S tudi le 16 milijonov, morda to niti ni več tako čudno. Računica je namreč preprosta, manjše število pik, večja površina, na katero pika sprejme svetlobo. Večja površina, manj svetlobe, višja občutljivost, ki se pri A7S ustavi pri ISO 102.400. Za primerjavo: zelo občutljiv klasičen film je imel ISO 3200, medtem ko ima novinec razširljiv ISO do 409.600. Da bi bil fotoaparat še malo bolj zanimiv, mu je Sony dodal tudi video v ločljivosti 4K, čeprav je tu hakeljc. Videa v tej ločljivosti ne morete posneti na vgrajeno pomnilniško kartico, ampak na zunanji snemalnik, kar vam hitro odnese še nekaj evrov. Od tu naprej je A7S podoben predhodnikoma, razlike so dokaj majhne. Malo večje število hkratnih zaporednih posnetkov na račun manjšega števila pik, poleg tega nas je presenetilo tudi to, da nima PDAF-točk za pomoč pri hitrejšem ostrenju v slabih svetlobnih pogojih. Zato pa seveda preseneti kakovost posnetkov, predvsem pri višjih občutljivostih. Pri ISO 6400 sploh ne boste trznili z očesom, pri ISO 25.600 pa bo šum že lepo viden, a še vedno v mejah normale. Skratka, fotoaparat, ki ga brez težav vzamete na koncert ali pa si z njim pomagate pri hoji v popolni temi v Postojnski jami. Tako rekoč. Sony je za zdaj dobro zaokrožil serijo 7, pravzaprav tako dobro, kot jo za zdaj še ni noben drug proizvajalec. Za kupce utegne biti to že kar malce srhljivo, a po drugi strani tudi veliko olajšanje. Isto ohišje, drugo tipalo, zdaj pa izbira – vse v enem, ločljivost ali občutljivost. Kar pač potrebuješ za svoje delo.

Moj mikro, november – december 2014 | Alan Orlič |