V to zmes tehnologij pade Sonyjev novinec A7 oziroma njegov dražji brat A7r. Oba imata tako rekoč enako zunanjo podobo, le da je pri A7 slednja plastična, pri A7r pa iz magnezijeve zlitine in zaščitena pred vremenskimi vplivi. Glavna razlika je seveda v tipalu, prvi ima 24-milijonsko tipalo s PDAF-točkami, drugi klasično 36-milijonsko. Zaradi manjšega števila pik je A7 tudi hitrejši pri zaporednem zajemu fotografij in ima boljše razmerje signal/šum (po domače povedano: visok ISO bolje »prežveči«). Tu se razlike bolj ali manj končajo, na eni strani malo hitrejši in cenejši fotoaparat, na drugi stroj za visoko ločljivost. Oba se ponašata z visokoločljivostnim elektronskim iskalom, ki zmore HD-ločljivost 1280 x 720 pik, in seveda LCD-zaslonom z milijonom pik. Zunanjost kar diši po osemdesetih letih, če ste v obliki fotoaparata videli duh Minoltine serije X, pa se niste veliko zmotili. Malo bolj zaobljene linije, močnejše držalo, a velikost je ostala. Za primerjavo: Olympusov E-M1 je celo malenkost večji, da drugih zrcalnorefleksnih fotoaparatov polnega tipala niti ne omenjamo. Za upravljanje je dovolj gumbov, ki jim lahko brez težav določimo lastne nastavitve. Sony se je potrudil tudi z meniji, ki so podedovani iz serije RX. Morda so začetniku manj razumljivi, a resnejši uporabniki jih bodo veseli. Pri fotografiranju okus malce pokvarijo scenski načini fotografiranja, a na srečo prevladata napol samodejni in ročni, kot se za resen fotoaparat spodobi. Tu je na voljo praktično vse, kar si zamislite. Med ostalim tudi prikaz horizonta. Glede kakovosti posnetkov ne bomo izgubljali časa in prostora, obe tipali sta preverjeni in svoje delo odlično opravita. Tudi 36-milijonsko bo zadovoljilo tehnično usmerjene fotografe, ki pri visoki ISO občutljivosti iščejo šum. Je, a postane moteč šele nad ISO 6400. Podobno kot pri Nikonu D800 oziroma A99 za model A7. Generalno gledano tipalom manjka le še dinamični razpon, po ločljivosti so že davno presegli klasični film, a to je druga zgodba. Zadnje, česar nismo omenili, je bajonet. Oba novinca uporabljata E-bajonet, ki ga že poznamo iz serije NEX. To pomeni, da je razdalja od roba bajoneta do tipala zelo kratka, okoli 20 milimetrov, medtem ko imajo klasični zrcalnorefleksni fotoaparati to razdaljo okoli 45 milimetrov. Če tega še nismo omenili dovoljkrat, bomo še enkrat, s pomočjo raznih vmesnikov lahko na ta fotoaparat priklopite tako rekoč vsak objektiv, narejen za 35-milimetrski format, v načinu izreza pa še vse NEX-objektive. Da, prav ste prebrali, z ustreznim vmesnikom lahko priklopite vse Canonove ali Nikonove objektive, tudi Leicine, če želite. Sicer bo večina delovala le v ročnem načinu, tako za ostrenje kot za nastavitev zaslonke, a objektivi postanejo uporabni. Brez izreza, kot smo bili tega vajeni za serijo NEX ali micro 4/3. Pridni kitajski hekerji celo delajo na vmesnikih, ki znajo tudi ostriti in nastavljati zaslonko s Canonovimi EF in Contaxovimi G objektivi, kar pomeni, da bo tudi Nikon prišel na vrsto prej ali slej. In če pogledamo še malo v prihodnost, z vmesniki ne bo več pomembno, kateri znamki boste prodali svojo dušo, ampak boste kupili na primer Nikonov širokokotni objektiv in Canonov tele objektiv, za nameček pa še kakšnega žepnega Voigtlanderja, kot je na fotografiji. A ravno ta prednost je v tem trenutku tudi slabost. Sony ima trenutno namreč le dva objektiva, ki sta resnično namenjena novincema, Zeissovega 35-mm f2.8 in Sonyjevega 28-70-mm f3.5-5.6. Pravzaprav je le prvi res tisto, kar se pričakuje od takega sistema, drugi je bolj za podporo. Da o ceni niti ne govorimo, čeprav na njem piše Zeiss, je za to vrednost zaslonke vseeno predrag. Kombinacija Nikona D600 ali Canona 6D s Sigmo 35-mm f1.4 je cenovno dokaj podobna Sonyju A7 in Zeissu, a prva kombinacija prinaša dvakrat svetlejšo zaslonko, če gledamo iz tega zornega kota. Vseeno o kupcih Sonyjevih novincev ne dvomimo, fotografskih navdušencev, ki imajo doma cel kup stare in kakovostne optike, je veliko, cena fotoaparata pa v primerjavi z Leico več kot mamljiva. Če sodimo po Južni Koreji, kjer so prvih 200 kosov razgrabili v dveh minutah in stali v vrstah, kot da gre za najnovejšo jabolčno pogruntavščino, se Sonyju za prihodnost sistema NEX ni bati. Le še število objektivov, namenjeno le temu fotoaparatu, naj hitro povečajo.

Moj mikro, januar – februar 2014 | Alan Orlič |