Eden od najbolj drugačno oblikovanih fotoaparatov je pristal tudi v Sloveniji. Seveda sledi glavno vprašanje: zakaj? S serijo DP Sigma nima ravno sreče. Prvi modeli so bili počasni, nasledniki malo hitrejši, kakovost fotografije pri osnovni občutljivosti sicer odlična, a pri dokaj nizki ločljivosti, in seveda visoka cena. Kljub temu se je nekaj kupcev našlo, kar je bilo za Sigmo dovolj, da so se odločili za nadaljevanje. DP2 se ponaša z ohišjem, ki po širini presega vse brezzrcalne fotoaparate, tudi večino DSLR-jev. Desni del namreč sili nazaj, kar daje drugačen, a dober oprijem. Večina gumbov je ob zaslonu, ki je sicer velik, a bi bil lahko še večji, glede na to, da je levi rob bolj ali manj namenjen reklami. Zgoraj sta vrtljiva gumba, ki omogočata hitro spreminjanje nastavitev, poleg njiju je še gumb za spreminjanje načina fotografiranja. V menijih se najde cela vrsta možnosti, tako za kakovost fotografije kot drugih fotografskih nastavitev. Novinec ima tudi možnost prepoznavanja obrazov, spodobno ročno ostrenje z možnostjo povečave, le »peaking« oziroma žarenje robov mu manjka. Objektiv je že star znanec, 30-mm f2,8, ki pa presenetljivo dobro prenese najvišjo ločljivost 40 milijonov točk. Ostrenje ni med najhitrejšimi, a je kljub temu bistveno hitrejše kot pri predhodnikih. In za konec je tu kakovost fotografije. Dokler boste ostali pri osnovni občutljivosti, ne bo težav, pri ISO 800 pa boste že grdo gledali šum, ki se pri drugih fotoaparatih pojavi bistveno pozneje. Sicer ima tudi ISO 6400, a ga toplo odsvetujemo. Zato je ta fotoaparat najbolje uporabljati pri osnovni občutljivosti, kakor koli se to za današnje čase sliši čudno. Kar nas pripelje do najbolj pomembnega vprašanja: komu je fotoaparat pravzaprav namenjen? Priznamo, razen ljubiteljev pokrajine, ki prodajajo posnetke prek stock galerij in potrebujejo visoko ločljivost, a nimajo denarja za Nikona D800/810, nam drugih možnih uporabnikov ni uspelo najti. Sigmi je uspelo sestaviti posebneža, ki bi z veliko nižjo ceno še uspel prepričati marsikoga, a pri tej ceni bo zelo verjetno redek gost okoli vratu fotografov.

Moj mikro, november – december 2014 | Alan Orlič |