Opozorili smo vas. Če je bil NX300 predjed, je NX30 glavna jed. A če smo bili s predjedjo zelo zadovoljni, smo bili z glavno jedjo malce manj. S sestavinami in samo kuho ni nič narobe, le malo samosvoja je in rahlo premalo fotografsko usmerjena, morda celo malo preveč v računalniške vode. Kljub temu ne dvomimo, da bo to marsikomu všeč, le malo privajanja je potrebno. Ohišje je za brezzrcalni fotoaparat veliko, čeprav mu tu konkurirata Panasonic GH4 in Olympus E-M1. Od prvega je za nekaj milimetrov višji, od obeh pa malenkost ožji, čeprav vsa trojica z velikostjo veselo posega v svet DSLR. LCD na zadnji strani je vrtljiv, podobno kot pri Panasonicovi seriji GH, prava posebnost tega fotoaparata pa je elektronsko iskalo. Ločljivost je standardna, 2,3 milijona točk, velikost malo manjša kot pri Olympusu E-M1 ali Panasonicu GH4, ga pa lahko izvlečemo in obrnemo navzgor kot pri Panasonicu GX7. Pri velikem ohišju bi pričakovali kup gumbov, in jih tudi je kar nekaj, a bi recimo lahko bolje izkoristili levi del, ki je prazen. Samsung se malo zanaša tudi na dodaten gumb na objektivu, kar je ena od njegovih posebnosti. Samo delovanje fotoaparata ne pušča nobenih dvomov, da gre za resno zadevo. Razpon časa od 30 s do 1/8000 s je že dober kazalec, osem posnetkov na sekundo bi moralo zadovoljiti tudi zelo zahtevne uporabnike. Kakovost fotografije je spodobna, primerljiva z drugimi brezzrcalnimi fotoaparati. Samsung NX30 ima tudi možnost popolnega nadzora s pomočjo mobilnega telefona, kar utegne priti prav pri kakšnih zahtevnejših projektih. Spodoben fotoaparat, ki z lahkoto tekmuje z drugimi, tudi kar zadeva nabor objektivov. Za piko na i mu manjka X faktor, malo več fotografske in malo manj gadgetovske vsebine.

Moj mikro, julij avgust 2014 | Alan Orlič |