Na vse to sem pomislil, ko mi je v roke naključno prišel nekakšen starinski digitalni fotoaparat okorne oblike, s čudnimi plastičnimi gumbi in s smešno majhnim LCD- zaslonom. Canon PowerShot A20 iz leta 2001 ima 2,11 megapike in 3-kratni zum od 35 do 105 mm (ekvivalent 35 mm). Naprava je videti tako, da bi jo lahko mirno prodajal na kakšnem bolšjaku ali morda celo v starinarnici. Pa je stara vsega osem let. Kako hitro pozabljamo! A pustimo videz, to je pač stvar dizajna in modnih trendov – kaj bi pa pokazala primerjava tega fotoaparata s kakšnim novejšim, morda celo najnovejšim? Seveda ne bi bila popolnoma fer, v teh osmih letih je digitalna tehnika napredovala z res velikimi koraki, vsekakor pa bi bila zanimiva za zgodovinarje in sladokusce. Test, ki je pred vami, ponuja tako primerjavo.
VEČ PIK, VEČJI ZASLON …
Nasprotnika opisanemu aparatu sta Canon IXUS 750 iz leta 2005 in letošnji Canon PowerShot S90, torej trenutno zadnji krik tehnike. Bila sta pač pri roki, razen tega sta časovna intervala med nastankom aparatov ravno 4 leta. Čisto na kratko so glavne lastnosti vseh treh aparatov izpostavljene v spodnji tabeli:
Na prvi pogled sta že iz podatkov razvidna glavna trenda pri razvoju kompaktnih digitalnih fotoaparatov: predvsem povečevanje števila pik tipala in pa seveda povečevanje LCD- zaslona na hrbtnem delu naprav, ki je kulminiralo z odstranitvijo optičnega iskala. Ko sem že ravno pri tem, je nujno treba dodati, da optično iskalo v zadnjem času pogreša le malokdo, tako ali tako pa so bila ta iskala vedno premajhna, neprimerna za fotografe z očali in še daleč niso prikazala vsega, kar se je potem pojavilo na sliki. Seveda pa imajo tudi LCD-zasloni svoje slabe strani: večjo porabo energije in slabo vidljivost pri fotografiranju v močni svetlobi (recimo na snegu ali pa na plaži). Kljub temu ti vse večji zasloni ne služijo le izbiranju motiva in kadriranju, ampak v zadnjih letih vse bolj tudi kot način, da fotografi pokažejo svoje stvaritve drugim. Velika večina posnetih fotografij, zlasti s kompaktnimi fotoaparati, le redko najde pot v računalnik, še redkeje pa na papir. Posnetki pač ostanejo v aparatu na pomnilniški kartici, dokler ni polna. Potem lastniki aparatov vsebino izbrišejo in začnejo na novo. Ker danes nakup 4 ali 8 GB pomnilniške kartice ni več neznansko velik finančni zalogaj, so tako fotografije na ogled kar nekaj časa. Upoštevati je treba še to, da je že moč kupiti prve kompaktne digitalce z vgrajenim projektorjem. Tako so popolnoma avtonomni: z njimi čez dan posnameš fotografije in zvečer na žuru prijateljem pripraviš projekcijo.
KAKOVOSTNI RAZKORAK
Toda dovolj o tem, seveda nas bolj zanima tehnična kakovost posnetkov, ki jo zmorejo preskušani aparati. Tu ni dvoma: napredek je bil v osmih letih enormen. Z vsemi tremi smo naredili fotografijo istega motiva, potem pa povečali osrednji del. Slike smo shranili kot JPEG s kar najmanj stiskanja (stopnja 12 v Photoshopu) ter brez slehernega posega, na primer ostrenja. Že takoj lahko opazimo, da so detajli roza vrvic v cofu zares dobri le pri S90, še nekako sprejemljivi pri 750 in popolnoma zabrisani oziroma nevidni pri A20. Takih podrobnosti pred osmimi leti tedanja tipala preprosto niso bila sposobna registrirati. Tudi pri detajlu metra oziroma številk na rumeni podlagi je jasno, da so imeli tedanji procesorji nalogo ostrenja že v aparatu in da jim to ni šlo najbolje od rok. Ponavljam: primerjava majhnega tipala z dvema megapikama in večjega tipala z desetimi megapikami ni čisto poštena, a saj gre tu bolj za zgodovinski pregled razvoja, in ne za dva konkurenta na trgu.
MEGAPIKE IMAJO MEJO
Gotovo ste opazili, da je v tabeli pri velikosti tipala (zdaj že vemo: večje je boljše) navedeno tudi število megapik na kvadratni centimeter (gostota). Vsak resen fotograf bo to številko še kako upošteval in bo vesel, če ne bo prevelika, saj bo to pomenilo večje pike in s tem seveda kakovostnejše posnetke. Na srečo se je trend povečevanja števila pik ustavil in sedanja gostota 23 megapik na kvadratni centimeter se zdi kar sprejemljiva, zlasti ob vse večji zmogljivosti procesorjev. Bila je že precej večja, okoli 34 do 40 Mp/cm², potem pa je Panasonic s svojim izjemno uspešnim modelom LX 3 nakazal, da je sleherna količina pik nad 10 megapikami (pri tipalu 7,6 x 5,7mm) popolnoma odveč. Canon si ja dal to dopovedati razmeroma hitro. Zanimivo je ob tem, da so fotografi, ki so lastniki kakšnega resnega zrcalnorefleksnega aparata, običajno nezadovoljni s kakovostjo posnetkov kompaktnih digitalcev, a treba je le primerjati: površina tipala takega aparatka je v najboljšem primeru okoli 40 kvadratnih milimetrov, površina tako imenovanega leica formata pa je 864 kvadratnih milimetrov, torej skoraj dvaindvajsetkrat večja. Vsak aparat je pač narejen za svoj namen, tudi v avtomobilskem svetu je vsakomur jasno, da vsak avto ni za vse. Fiat 500 se bo v mestnem vrvežu obnesel bolje kot Mercedes serije S, na avtocesti pa seveda precej slabše. In ne nazadnje – vsi točno vedo, za kakšen denar se kaj dobi. Že podatek, da stane PowerShot S90 okoli 460 evrov, pove, da iz njega ne bodo prišle ravno take fotografije kot iz aparata za 4000 do 8000 evrov. Pa so vsi forumi kljub temu nenehno polni nerganja, kaj da je pri najnovejši igrači spet narobe.
ISO LETI V NEBO
Ena od pomembnih nalog razvojnih inženirjev pri izdelovalcih fotoaparatov je nedvomno tudi izboljšava kakovosti fotografij pri povečevanju občutljivosti tipala. Kot je razvidno iz tabele, je imel PowerShot iz leta 2001 največjo občutljivost 150 po standardu ISO, kar je pomenilo nenehno uporabo bliskavice, Ixus iz leta 2005 je premogel že ISO 400 (a so imeli posnetki obupno veliko šuma), z najnovejšim aparatom pa lahko fotografirate pri ISO 12.800 in se še vedno vidi, kaj je na sliki, medtem ko dajo nastavitve ISO 400, 800, ali celo 1600 neverjetno dobre rezultate. Že samo oblikovanje to nakazuje, saj je bliskavica skrita v aparatu in skoči ven le po potrebi, torej pri dosvetljevanju v močni nasprotni svetlobi ali v temi, če fotografiramo z avtomatskimi nastavitvami. Mimogrede, PowerShot S90 omogoča kup ročnih nastavitev in praktično ni položaja, ki ga dober fotograf ne bi mogel obvladati.
DISKRETNA MOČ OBJEKTIVOV
Morda za konec še nekaj besed o objektivih. Ti se v vseh letih niso bistveno spreminjali (morda le na širokokotnem koncu), kar pa je razumljivo, saj so bili ti mali zumi v uporabi že pretekla desetletja, ko smo fotografirali izključno na film (recimo s klasičnimi Ixusi ali Olympusi mju). Dobra novica je vsekakor, da je največja zaslonka letošnjega novinca f/2,0, vendar le pri goriščnici 28 mm, potem pa se začne hitro manjšati in je pri goriščnici 105 mm le še ne preveč pretresljivih f/4,9. A vseeno – gre za odličen in zelo resen fotoaparat, ki ima poleg vsega naštetega še dodatno prednost: je nekako neugleden in neopazen, nikakor ni narejen zato, da bi privabljal zavistne poglede. Dober fotograf bo znal to izkoristiti; ko se bo pojavil in fotografiral, ga nihče ne bo jemal preveč resno, če ga bo sploh opazil. V primerjavi s tistimi, ki si navesijo okoli vratu nekaj mlinskih kamnov v obliki velikih DSLR aparatov in se obnašajo kot Zagrebčani v Kranjski Gori: imajo najboljšo opremo, ne znajo pa smučati.
| PowerShot A20(2001) | Digital IXUS 750(2005) | PowerShot S90(2009) | |
| Število pik tipala | 2,11 megapik 1600 x 1200 pik | 7,1 megapik 3072 x 2304 pik | 10 megapik 3648 x 2736 pik |
| Velikost tipala | 1/2,7-palčni CCD 9,22 MP/cm² | 1/1,8-palčni CCD 18,5 MP cm² | 1/1,7-palčni CCD 23,1 MP/cm² |
| Obseg zuma (ekvivalent 35 mm) in zaslonka | 35 do 105 mm f/2,8–4,8 | 37 do 111 mm f/2,–4,9 | 28 do 105 mm f/2,–4,9 |
| Velikost LCD-zaslona (diagonala) | 1,5-palčni (3,81 cm) | 2,5-palčni (6,35 cm) | 3-palčni(7,62 cm) |
| Občutljivost ISO | 100 | 50–400 | 80–12800 |
Moj mikro, Januar 2010 | Dragan Arrigler |
