Tokrat vam predstavljamo dva fotoaparata, ki bi ju glede na zunanjost lahko prestavili za kakšnih trideset let nazaj v zgodovino. Oba se namreč zgledujeta po predhodnikih, s čimer ni nič narobe. Marsikomu so fotoaparati iz sedemdesetih let lepši kot današnji in že to je lahko magnet za kupce. Če k temu dodamo še kup novih možnosti, postanejo stvari še zanimivejše.
Olympus E-M5
Podjetje, ki velja za pionirja v fotografiji, se v digitalni dobi med zrcalnorefleksnimi fotoaparati ni najbolje znašlo. Njihovi inženirji so staknili glave in se domislili prave rešitve, fotoaparata z velikim tipalom, brez zrcala in z izmenljivimi objektivi. Najprej je izšla serija PEN, zdaj so iz zgodovine potegnili še drugo znano ime: OM in mu dodali D. E-M5 je prvi fotoaparat iz serije micro 4/3, ki meri na profesionalne uporabnike. Če ob strani pustimo retro obliko, dobimo zelo natančno oblikovan fotoaparat, ki je na fotografijah videti veliko večji, kot je v resnici. Olympus mu je namreč dodal še baterijsko držalo, ki je sestavljeno iz dveh delov: ležečega, ki dodaja odebelitev na desni strani in dodaten sprožilec, in spodnjega dela, ki dodaja pokončno držalo z dodatnimi gumbi in baterijo. Fotoaparat tako krepko preseže brezzrcalne meje, a je občutek v roki čisto drugačen. Ohišje je vodoodporno, prav tako kit objektiv 12–50 mm, ki ga lahko kupite poleg fotoaparata. E-M5 je prvi Olympusov brezzrcalni fotoaparat z vgrajenim elektronskim iskalom. Snovalci niso ničesar prepustili naključju, iskalo je odzivno in omogoča obnavljanje slike pri 60 ali 120 posnetkih na sekundo. LCD-zaslon na zadnji strani je gibljiv in ga lahko nagnemo, podobno kot že pri E-PL3. Gumbov je kar nekaj, praktično vsi so programabilni. Fotoaparat se lahko pohvali z devetimi posnetki na sekundo, vključno z ostrenjem. Čeprav slednje ni na ravni profesionalnih fotoaparatov, je še vedno dovolj hitro in ujame marsikateri trenutek. Novo 16-milijonsko tipalo, za katerega Olympus noče izdati porekla, se odlično obnese. Sicer ne bo ujelo večjih APS-C-tipal, a vseeno je Olympusu uspelo dvigniti uporabno občutljivost za vsaj eno, če ne celo dve vrednosti zaslonke v primerjavi s PEN-fotoaparati. E-M5 je boljši tudi od Panasonica GH2. Obenem ima v RAW-datoteki veliko zalogo – tako v svetlih kot temnih delih posnetka. K temu dodajmo še odlični vgrajeni umirjevalnik slike in tišji zaklop, kot smo ga vajeni pri ostalih micro 4/3 fotoaparatih. Olympusov novinec se je odlično obnesel in postavlja nove standarde, predvsem pa uspešno lovi tekmece.
Fujifilm X-Pro1
Od preizkušanja zadnjega Fujifilmovega fotoaparata je minilo že nekaj let, a stvari se spet vračajo v stare tire, tokrat z novim uvoznikom. V nasprotju z večnim rivalom Kodakom je Fujifilmu uspelo uspešno prebroditi prehod iz analogne v digitalno dobo in podjetje je v zadnjem času še močnejše, kot je bilo prej. Nekaj tudi na račun Kodaka, saj je tako rekoč edini resni proizvajalec klasičnih filmov, poleg tega pa obvlada tudi izdelavo tipal in digitalnih fotoaparatov. Če so dobro obvladovali kompaktne modele, jim je zrcalnorefleksni svet povzročal težave. Fujifilm namreč nikoli ni sam delal takih fotoaparatov, ampak je ohišja preprosto kupoval od Nikona in v njih vstavljal svojo elektroniko. Fotoaparati so bili cenjeni med poročnimi fotografi zaradi večjega dinamičnega razpona, a ker ni bilo naslednikov, jih je večina uporabnikov že zdavnaj opustila. Fujifilm se je odločil za novo pot, brezzrcalno. To področje jim ni tuje, saj so že sestavljali fotoaparate za Hasselblada, XPan. Model X100 je bil prvi poskus, tako rekoč preizkušanje trga, in fotografi so ga hitro sprejeli za svojega. Zato tudi naslednji model X-Pro1 ne preseneča, a s pomembno posebnostjo – možnostjo menjave objektivov. Novinec je narejen v maniri analognih brezzrcalnih fotoaparatov, ki večinoma jemljejo navdih iz Leicine serije M. Ohišje je dokaj oglato z rahlo izbočenim desnim delom. Na zadnji strani je velik LCD-zaslon, okoli njega je razporejenih kar nekaj gumbov. Glavna razlika med X-Pro1 in ostalimi brezzrcalnimi fotoaparati je v posebnem iskalu, ki je optično in elektronsko obenem. Poleg tega v optičnem iskalu pokaže veliko podatkov, vključno z okvirjem, kaj bo zajeto v posnetku. Programskih avtomatik pri tem fotoaparatu ni. So le prioriteta časa, zaslonke ali ročni način. Pri slednjem lahko izberemo samodejno izbiro občutljivosti. Čas izbiramo s posebnim gumbom, zaslonko premikamo na obroču, za pod-/nadosvetlitev imamo še dodatni vrtljivi gumb. Celota zelo spominja na Leicine fotoaparate, ustavi pa se pri optičnem iskalu. Slednje ni dvooko, kar bi omogočalo natančno ročno ostrino, ampak moramo za to vključiti elektronsko iskalo in povečavo. Poleg tega so snovalci iz neznanega vzroka nastavili obroč za ročno ostrino tako, da ga moramo večkrat zavrteti naokoli, da pridemo od najbližje točke ostrenja do neskončnosti. Pri ostalih možnostih pa novinec ne pušča prav nobenega dvoma. Novo 16-milijonsko tipalo predstavlja jasen korak naprej, saj nima klasično razporejenih barvnih pik, ampak so te naključno razporejene. Zato fotoaparat ne potrebuje primarnega filtra, katerega naloga je rahla razpršitev svetlobe in s tem manjša ostrina, ampak dobi tako rekoč vso svetlobo. Podobno kot Nikon D800E, o katerem smo že pisali v prejšnji številki Mojega mikra. Tudi 35-mm objektiv je vrhunski in je uporaben že pri najbolj odprti zaslonki. Seveda ne moremo mimo visoke občutljivosti, X-Pro1 brez težav zmore ISO 6400 ter pri tem ohrani barve in detajle. Ko pogledamo fotoaparat še s te plati, se novinec pokaže v drugačni luči. Fujifilm je poskrbel še za dva dodatna objektiva, 18-mm in 60-mm makro. Prevedeno na 35-mm format je Fujifilm poskrbel za klasično »sveto trojico« objektivov: 28-mm, 50-mm in 90-mm. Nekaj, kar mora imeti pravoverni ljubitelj brezzrcalnih fotoaparatov v svoji zbirki. Fujifilm je tako na novo zarisal brezzrcalno pot, ki so jo mnogi pričakovali. A tekmecev mu ne manjka, na eni strani Sony z modelom NEX7, na drugi Olympus z E-M5. Čeprav slednji na prvi pogled ne spada v to kategorijo, ima veliko prednost pred obema: izbiro objektivov. Seveda bodo zadnjo besedo imeli kupci, a na srečo je ta izbira sladka, odvisna predvsem od globine denarnice.
Moj mikro, junij 2012 | Alan Orlič
