Phase One Capture One Pro 3.76

Starosto smo v Mojem mikru predstavili že pred časom in upali smo, da vam bomo lahko predstavili novo različico, ki je bila napovedana na Photokini. Napaka. Datumi predstavitve so se premaknili še za pol leta, iz česar lahko ugibamo dvoje: ali želijo narediti novo različico res tako, kot so si zamislili, ali pa imajo resne probleme. Kakorkoli, že sedanja različica še vedno postavlja standarde, ki se jih drugi poizkušajo držati oziroma preseči. Najpomembnejša lastnost tega programa je potek dela (workflow), ki je odlično dodelan. Medtem ko obdelujemo en posnetek, se nam lahko prejšnji že pretvarja v JPEG, pa tega sploh ne boste opazili. Še več, naenkrat lahko naredite tri datoteke, JPEG, TIFF in pomanjšani JPEG za pošiljanje po elektronski pošti.

Možnosti za obdelavo so v primerjavi z drugimi programi zelo skromne, a več kot zadovoljive in uporabne. Pogrešamo na primer osvetljevanje temnih delov ter lupo s 100 % ali večjim izrezom, na oboje lahko upamo v naslednji različici. Manjka mu tudi knjižnica oziroma upravljanje z datotekami, kot to imata Aperture in Lightroom.

Še zadnja »malenkost« je cena, je namreč najdražji med vsemi. Kljub temu ima širok krog uporabnikov, predvsem zaradi poteka dela, ki omogoča hkratno obdelavo in pretvorbo datotek. Tudi prenašanje možnosti z enega posnetka na več je enostavno, poleg tega čisto spodobno deluje s slabšo strojno opremo, le dovolj pomnilnika mora imeti. V skrajni sili je tudi 512 MB dovolj, kar boste pri drugih težko dosegli. A če smo se malce zmrdovali nad ceno profesionalne različice, je tu še izdaja Limited Edition. V računalniškem žargonu to pomeni, da nekatere možnosti manjkajo, a marsikateri uporabnik tega ne bo niti opazil. Tako recimo nima možnosti hkratne pretvorbe v tri formate, prav tako nima poravnave niti mreže za enostavnejšo kompozicijo. Različica Pro omogoča akviriranje v dveh računalnikih in ima v ceni tri večje nadgradnje, preden morate zopet kupiti novo nadgradnjo. Tako da v končnem izračunu Capture One niti ni tako drag, le začetna stopnička je višja kot pri drugih.

DXO Optics Pro 4.2

DXO je francosko podjetje in je poleg podjetja Phase One drugi evropski predstavnik v tej skupini. Njihov program Optics Pro se pretvorbe posnetkov RAW loteva po eni strani zelo samosvoje, a po drugi enostavno, kar bo všeč mnogim fotografom. Zanimiva je že namestitev, ki omogoča izbiro fotoaparata in objektov. Seveda lahko izberete vse, a bo zaradi tega prenos trajal dlje oziroma vam bo program zasedel več prostora na trdem disku. Verjetno se sprašujete, zakaj je treba izbrati objektive. Preprosto, vsak objektiv ima svoje napake, od »sodčkov« in »blazinic« (napihnjenosti/ugreznjenosti in raztegovanja slike) do temnjenja robov in kromatske aberacije (zamika barv v točki). Vse to so v podjetju DXO preverili in napisali za vsak objektiv modul, ki te napake odpravlja. Večina fotoaparatov namreč v EXIF zapiše tudi objektiv, s katerim je posnetek nastal, tako da izbira pravega modula ni težavna.
Program ponuja tri glavne načine dela: samodejni, vodeni in ekspertni. V prvem načinu programu prepustimo vse, le označimo, katere slike bi radi pretvorili iz RAW v JPEG. Drugi način je primeren za navajanje na program, ekspertni pa za tiste, ki bi radi pridobili čimveč. Med zadnjima dvema lahko preklapljamo v programu, medtem ko moramo za samodejnega najprej nastaviti to možnost in ga ponovno zagnati. V ekspertnem načinu je možnosti že rahlo preveč, čeprav marsikomu še to ne bo dovolj. Med zanimivejšimi možnostmi izpostavimo štiritočkovno nastavitev barve, kar omogoča natančnejše popravljanje. Dobro so dodelali tudi simulacijo filma, saj jih program pozna celo vrsto, med drugim omogoča proces razvijanja diapozitiva kot negativ (cross over).

Z nekaj truda lahko s programom naredite izjemne stvari, za kar bi pri drugih potrebovali Photoshop. Delovno okolje je dokaj preprosto, zmoti le nepregledna orodjarna. Nekatere možnosti so zelo dobro skrite, kot je na primer nastavitev bele oziroma črne točke, poleg tega je kompenzacija osvetlitve v drugem oknu, poleg nastavitve bele točke, druge nastavitve svetlosti imajo svoje okno. A to so stvari, na katere se mora uporabnik navaditi. Če smo za Lightroom zapisali, da potrebuje veliko pomnilnika in mu hitrost ni ravno vrlina, lahko to ponovimo za DXO, le da utegne biti slednji še požrešnejši in počasnejši. Vendar bi s tem delali veliko krivico temu programu, katerega namen ni biti najhitrejši, ampak najboljši pri obdelavi. Če imate le malo umetniške žilice, je DXO odlična izbira. Vsekakor pa tudi zanj velja, da je računalnik s hitrim procesorjem in spodobno zalogo pomnilnika osnova za kolikor toliko hitro delo.

Apple Aperture 1.5

Apple je s svojim paradnim konjem napovedal evolucijo v obdelavi datotek RAW z Maci. Program so razvijali v sodelovanju z nekaterimi profesionalnimi fotografi, ki so prispevali svoje ideje, potrebe in zahteve za delo z veliko količino fotografij visoke ločljivosti.
Aperture je kljub svoji kompleksnosti zgrajen zelo enostavno: na levi strani imamo knjižnico s fotografijami, sestavljeno iz sklopov, kot so projekti, albumi, foto knjige, internetne galerije in podobno, na sredini je fotografija, ki jo trenutno obdelujemo, pod njo časovni pas ali razvrstitev fotografij, na desni pa osnovna orodja oziroma drsniki, s katerimi vplivamo na lastnosti fotografije, kot so barve, ostrina, svetlost ... Vendar to ni nič novega. Značilnosti, ki Aperture ločijo od drugih programov, se skrivajo drugje.

Pri iskanju fotografij pride prav predvsem označevanje fotografij s ključnimi besedami, ki omogoča hitrejši dostop in lažjo razporeditev zadetkov z enim klikom. Druge lastnosti bodo veseli predvsem uporabniki prenosnikov: Aperture namreč shranjuje vse predoglede fotografij, ki si jih lahko ogledujemo na zaslonu tudi takrat, ko naš zunanji disk ni priklopljen v računalnik (npr. na terenu). Program namreč zna delati z datotekami na drugih lokacijah, ne da bi jih ponovno kopiral v svojo knjižnico.Pomembno je omeniti tudi to, da je načelo delovanja nedestruktivno, kar pomeni, da se med obdelavo fotografij te ne prepišejo, temveč se v datoteko shranjujejo le spremembe, ki smo jih napravili. Če npr. naredimo štiri barvne različice iste fotografije, nam bo to vzelo le nekaj KB več prostora, kot če bi imeli eno. Športni fotografi se bodo razveselili funkcije samodejnega zlaganja posnetkov v pakete fotografij, ki so nastali v kratkem časovnem obdobju, npr. med t.i. rafalnim slikanjem, kar bistveno poveča preglednost knjižnice.
Drugih možnosti programa, kot so arhiviranje celotne zbirke fotografij, predogled tiskanja z upoštevanjem barvnih profilov večine tiskalnikov, svetlobna miza, izdelava internetnih galerij in foto knjig, je še ogromno.

Dejstvo pa je, da potrebujemo za poganjanje programa Aperture dovolj delovnega pomnilnika (2 GB RAM-a je po naši oceni minimum) in precej velik monitor, saj je orodjarna pri obdelavi tako obsežna, da nam zavzame precejšen del prostora ob sliki. Kljub temu se nam program oddolži s precej inteligentnim vmesnikom in načinom dela, ki je vreden vsakega evra. (Matjaž Očko)

SilkyPix 3.0

SilkyPix je nam nekoliko manj znan program, čeprav velja za najstarejšega tovrstnega na trgu. Letnica rojstva naj bi bila 1998, vendar točnih podatkov ni, saj je angleška različica njihove strani zelo skopa z informacijami. Znano je, da je bil program sprva namenjen le za japonski trg in je bil šele pozneje preveden v angleški jezik. To je vidno še zdaj in je najbolj opazno na njihovi spletni strani. Presenetilo me je predvsem to, da so cene napisane v jenih, in ko kupuješ njihov izdelek, te napoti na japonsko stran, kjer pa mi zaradi pomanjkanja znanja japonščine žal ni uspelo kupiti želenega izdelka.

Toda ob prvem odprtju programa sem bil pozitivno presenečen. Okolje programa je zelo dobro oblikovano in to je eden izmed prvih RAW-pretvornikov, ki mi je bil na prvi pogled všeč, poleg programa PhaseOne C1. Funkcij, ki jih ponuja, je res ogromno, in zato spada med zahtevnejše programe. Tako nam bi prav prišla kakšna vadnica (tutorial), ki bi nam olajšala razumevanje programa, če bi ga želeli podrobneje spoznati. Na začetku je potrebno nekoliko več truda, a se s časom privadiš na program in kar naenkrat ti postane všečen. Nekaterih posebnih funkcij ta program sicer nima, pomembno pa je, da ima funkcije,, ki dajo dobre rezultate. Tukaj predvsem mislim na odpravljanje kromatske aberacije in vinjetiranja objektiva. Vseeno pa sem ugotovil, da funkcija zmanjševanja šuma ne deluje tako, kot bi morala, kar ostaja hiba programa SilkyPix. Prav tako samodejna nastavitev vseh parametrov ne deluje tako, kot sem vajen pri drugih RAW-pretvornikih, tako da sem imel to možnost izklopljeno. Slika s samodejno nastavitvijo je mehkejša in je najpogosteje narobe osvetljena.

Vseh možnosti, ki jih program ponuja, žal ne morem opisati, saj jih je res veliko. Odkrivanje prepuščam vam, če se boste odločili zanj. Do zdaj je veljalo, da je PhaseOne C1 eden najboljših programov, saj velja za zelo hitrega, ima veliko funkcij in daje dobre rezultate. Mislim pa, da je SilkyPix med tistimi, ki se mu lahko postavi ob bok. Res ni tako hiter kot C1, a ponuja enako mero kreativnosti. Sam se sprašujem, zakaj se ta program ni prijel, menim pa, da je to posledica nastopa podjetja. SilkyPix je dober program, ki si gotovo zasluži več pozornosti in upam, da je bo v prihodnje tudi deležen. (Sandi Pelko)

Bibble Labs Bibble Pro

Začetki delovanja podjetja segajo v leto 2000, ko je ustanovitelj Erick Hyman izdelal RAW-program, s katerim je dekodiral datoteke RAW za svoj fotoaparat Nikon D1. Dve leti pozneje se je porodila ideja o nadaljnjem razvoju programa in istega leta je program dobil podporo še za druge digitalne fotoaparate, ki so podpirali RAW. Največji razvoj programa pa sega v leto 2004. Oktobra tega leta so izdali različico 4.0, ki je poleg okolja Windows podpirala še druge operacijske sisteme. To različico smo preizkusili tudi tokrat, le da je zdaj že na voljo podrazličica 4.9, ki so ji dodali nekaj zanimivih novosti in podporo številnim fotoaparatom.

Prva zanimiva novost, ki sem jo zasledil, je že vdelan algoritem, ki ga ima Noise Ninja. To je trenutno vodilni program pri odstranjevanju šuma iz slik, ki ga dobimo ob večji nastavitvi vrednosti ISO. Sam tudi že kar nekaj časa uporabljam omenjeni program in nimam pripomb, saj je algoritem za odstranjevanja šuma po mojem med boljšimi. Prednost je torej ta, da nam ni treba imeti v računalniku dveh programov, saj je že vse v enem, v programu Bibble Pro. Poleg Noise Ninje najdemo še funkciji Perfectly Clear in PTens, ki zmanjšata popačenje in vinjetiranje.

Ob prvem zagonu programa sem bil presenečen nad njegovo enostavnostjo. Po nekaj minutah sem našel vse funkcije, ki sem jih potreboval. Treba je vedeti, da nam program sicer ne ponuja toliko nastavitev kot njegovi tekmeci, je pa zaradi tega preprostejši. Ne kaže spregledati njihove spletne strani, kjer najdemo štiri video predstavitve delovanja programa. Proizvajalec navaja, da je prednost programa v hitrosti delovanja, vendar temu ni tako. Program je med počasnejšimi RAW-programi in za uporabo priporočam zmogljivejši računalnik. Kljub enostavni uporabi programa sem dobil presenetljivo dobre rezultate. Avtomatika v večini primerov deluje dobro in da želene učinke, a kot sem ugotovil, je kakovost odvisna od proizvajalca fotoaparata in samih nastavitev.

Kljub pozitivnim lastnostim programa ga ne nameravam več uporabljati, saj je njegova velika hiba počasno delovanje, kar nekajkrat pa se mi je tudi zgodilo, da se mi je zaradi delovanja programa »obesil« računalnik. Upam, da bodo pri podjetju Bibble Labs v prihodnje to popravili. (Sandi Pelko)

Nikon Capture NX 1.1

Še do nedavnega sem vse programe, ki so jih ob aparatih »izumljali« proizvajalci in jih dodajali svojim izdelkom, vse do zadnjega pobrisal iz računalnika tisti trenutek, ko sem jih naložil. Saj ne da je Nikon kar koli dal (ne glede na ceno aparata je program Capture NX treba dokupiti), je pa edini program, ki je preživel v mojem računalniku. In ne le preživel, prevzel je 90 % vsega dela, ki ga opravim v fotografski postprodukciji. Program je v osnovi izdelan za obdelavo formata NEF (Nikon RAW), vendar deluje tudi s formatoma JPEG in TIFF. Predvsem pa je izdelan na osnovi Nikonovih parametrov v aparatih. Obdelovanje istega motiva, posnetega z aparatoma različnih proizvajalcev, da različne rezultate! Tako da navdušenje ostaja le za nikonovce. In kaj je tako navdušujočega v tem programu?

Orodna vrstica (Toolbar) je ob prvem zagonu programa kar majhno razočaranje, saj smo iz drugih programov vajeni, da nas razna orodja enostavno preplavijo, tukaj pa en sam minimalističen red. Jasno, ko se pri posameznem orodju resneje ustavimo, opazimo, da se v globini skriva marsikaj. Predvsem še enkrat poudarjam enostavnost in preglednost (čistost).

Moje navdušenje je zlasti namenjeno novi tehnologiji U-point. UTa omogoči enostavno obdelovanje dela fotografije, ki ga določi sam uporabnik, program pa bo poskrbel, da bo obdelava opazna le tam, kjer je smiselna. V praksi je to videti tako, da na delu fotografije, ki ga želimo obdelovati, označimo točko, ji določimo velikost in po lastnih željah obdelujemo, barvo, kontrast, svetlobo …, pri čemer okolica ostaja nespremenjena. S tem so na nam na genialen način omogočili delo brez zamudnih popravkov s plastmi. Seveda je število točk U-point na posamezni fotografiji omejeno le z vašo kreativnostjo.

V programu najdemo še orodje File Browser (iskalnik datotek), zavihek Camera Settings, kjer lahko razberemo vse nastavitve kamere (EXIF) in nekatere že tu spreminjamo, ter zelo uporaben zavihek IPTC Information, kjer sodoben fotograf vpiše vse potrebne podatke za poznejšo identifikacijo fotografije.

Kaj zamerimo programu? Praktično ne veliko, kajti naša krivda je, če imamo »podhranjene računalnike«. Toda ob prvem zagonu programa sem bil resnično neprijetno presenečen, saj je PC z 1 GB RAM-a in sodobnim 64 K procesorjem prav s težavo sopihal. Očitno vsi novejši programi zahtevajo sodobne stroje. Edina zamera z moje strani! (Jure Frelih)