Analitiki ocenjujejo, da imajo namenski fotoaparati med uporabniki vse manjšo težo. Zanimivi ostajajo le še poklicnim fotografom in zahtevnim ljubiteljem, vsi drugi se skoraj ne odločajo več za menjavo starega fotoaparata. Raje ga nadomestijo z novim pametnim telefonom. Prihodnost specializiranih fotografskih podjetij zato ni nič kaj rožnata, lahko se jim pripeti »boj za preživetje« na zelo omejenem nišnem trgu. Verjetno bomo kmalu priča povezovanjem in prevzemom velikih izdelovalcev »elektronskih« naprav in ohranitvi le peščice med profesionalnimi uporabniki uveljavljenih blagovnih znamk. Razvoj »fotografskih tehnologij« pa se zaradi tega ni ustavil. Prav nasprotno, dobiva čedalje večje razsežnosti.
Sony v ofenzivo
Podjetje, ki želi postati številka ena v fotografiji – govorimo o Sonyju –, se je temeljite prenove fotoaparatov lotilo najbolj široko. Od klasičnih zrcalnorefleksnih, modelov brez zrcala z izmenljivimi objektivi na eni strani do kompaktnih z različno velikostjo tipal, tudi 35-mm formata, na drugi. Za navadnega uporabnika, ki želi vse v enem, so najbolj zanimivi modeli iz serije RX, natančneje RX10 in RX100. Prvi s spodobnim razponom goriščnice in stalno zaslonko, drugi z žepno izvedbo in možnostmi, ki se jih ne bi branil niti spodoben zrcalnorefleksni fotoaparat. Glavno je tipalo velikosti en palec (2,54 cm), na katerega jim je uspelo »stlačiti« 20 milijonov točk in ob tem obdržati dobro kakovost fotografije. Z njima ne boste fotografirali pri ISO 25.600, a tja do ISO 3200 bodo posnetki zadovoljivi, primerni še za kaj več kot zgolj za domačo uporabo.
Pridruženi Panasonic
Trendu se je pridružil tudi Panasonic z modelom FZ1000, ki je dokaj podoben Sonyjevemu RX10. Enako veliko tipalo, tudi kakovost fotografije ne odstopa veliko, daljša goriščnica in snemanje videa v ločljivosti 4K so njegove glavne značilnosti. Cena okoli 850 evrov je na prvi pogled visoka, a če začnemo seštevati, zrcalnorefleksni fotoaparat plus vsaj dva dodatna objektiva, da pokrijemo goriščnico, ki jo FZ1000 ima, smo hitro krepko čez to številko. Ob pomembnem podatku, da kakovost fotografije ne bo dosti boljša, s seboj pa bomo nosili veliko več opreme. Argument proti je nerazširljivost sistema, kar vsekakor drži, saj kompaktnemu fotoaparatu ne moremo menjati objektivov. Po drugi strani pa razmišljamo pragmatično. Kolikokrat pa v resnici potrebujemo kaj širšega od 25 milimetrov, zadovoljivo za fotografiranje v prostorih, ali daljšega od 400 milimetrov, ki zadošča tudi za takšne pustolovščine, kot je fotolov? Razpon goriščnice pri Panasonicovem modelu je namenoma izbran, da zadovolji največ uporabnikov. Zadovoljiti zna tudi zahtevne uporabnike in je obenem dovolj preprost, da ga brez večjih težav uporabljajo tudi tehnično manj podkovani. Poleg tega je fotoaparat dovolj velik, da ne bo puščal amaterskega vtisa. Sliši se banalno, a tudi to lahko vpliva na uspešnost fotoaparata na trgu.
Izvedena evolucija
Sonyju in Panasonicu je uspelo izvesti potrebno evolucijo, ki so jo hibridni kompaktni fotoaparati, kot drugače imenujemo predstavnike te družine naprav, potrebovali. 60-kratna povečava (zum) se sliši zanimivo, a končni rezultat resnejšega uporabnika razočara. Večina izdelovalcev vanje vgrajuje fizično štirikrat manjša tipala (od 1-palčnega). Gostota točk na tipalih pa ni nižja oziroma je lahko celo višja, na ta račun pa pade kakovost fotografije. Ta je dobra le pri spodobnih svetlobnih razmerah. Tudi končna zaslonka pri takih fotoaparatih v teleobmočju je praviloma slaba in se največkrat približuje f8. Za primerjavo, PFZ1000 ima končno zaslonko f4, kar je za dve vrednosti bolje, RX10 pa f2,8, kar je še boljše. Da dosežemo podobno zmogljivost pri zrcalnorefleksnih fotoaparatih ali fotoaparatih brez zrcala, moramo za objektive s konstantno zaslonko f2.8 oziroma f4 poseči dokaj globoko v žep. Nikonov ali Canonov 70–200-mm f4 objektiv s stabilizatorjem slike stane več kot tisoč evrov. Pa še dodaten širokokotni objektiv potrebujemo. V tem pogledu primerljiv »komplet« hitro nanese več kot dva tisoč evrov.
Nikonova izgubljena priložnost
Poglejmo zgodbo še z druge plati. Ob tem, kar sta pokazala Sony in Panasonic, težko razumemo, kaj natančno Nikon želi s svojo ponudbo fotoaparatov. Ne eni strani fotoaparati brez zrcala, oblikovani tako, da ne bi tekmovali ne z njihovimi zrcalnorefleksnimi ne s kompaktnimi modeli. Z »nemogočimi« cenami jim je to do neke mere uspelo, mali mlinčki se dobro prodajajo le ob razprodajah. Pri Canonu je položaj še slabši, samo en model fotoaparata brez zrcala in trije objektivi zagotovo niso magnet za kupce.
Žepni s superpovečavo
Še ena kategorija kompaktnih fotoaparatov stopa v ospredje. To so majhni, žepni modeli, s superveliko povečavo (superzum). Čeprav niso med cenejšimi, nudijo to, kar ponujajo v imenu: majhen fotoaparat z ogromnim zumom. Canon, Nikon, Sony in Panasonic imajo dokaj podobne fotoaparate z razponom goriščnice od 25 do približno 700 milimetrov. Gredo brez težav v žep in imajo povezavo Wi-Fi za hiter dostop do posnetkov s pomočjo pametnega telefona. Po kakovosti fotografije rahlo prednjačita Canon in Nikon, a ne pričakujte preveč. Dobri svetlobni pogoji med fotografiranjem so najmanj priporočljivi, kajti šum hitro postane viden. Nekoliko izstopa Panasonicov model (je najdražji – okoli 350 evrov), ki ima vgrajeno elektronsko iskalo. To pride zelo prav ob različnih priložnostih.
Dva, ne le enega
Fotoaparati brez zrcala, ki jih uporabniki niso sprejeli tako številčno, kot so izdelovalci upali ali celo napovedovali. Posledično padajo cene. Fujifilm je na primer drastično spustil cene modeloma X-M1 in X-A1. Ugodno ceno najdemo za malce starejši, a nič slabši X-E1 ali Olympusova modela E-PL5 in E-PM2. Pa tudi kakšen Sony NEX se brez težav najde. Vsi so primerni kot dodatni fotoaparat, s katerih pridobimo kakovostne fotografije pri fotografiranju v zahtevnejših svetlobnih razmerah. Če si omislimo tri fiksne objektive z goriščnicami okoli 28, 50 in 90 milimetrov, tako rekoč vse, kar je zunaj, pokrije žepni superzum. Imamo sicer pri sebi dva fotoaparata, a je njuna skupna teža manjša od teže enega z dodatnimi teleobjektivi. Zgodba torej ni, kakšen objektiv naj kupimo za določeno nalogo, ampak kakšen fotoaparat.
Ne upoštevamo pa pri tem posebnih fotografskih nalog, ki se jih lotevamo, ko že imamo vsaj nekaj znanja in približno vemo, kaj potrebujemo. Žepni fotoaparat s superpovečavo v vmesnem času zadosti želji po »lovu« na daljave, kljub nekoliko slabši kakovosti fotografije.
Imamo veliko možnosti, da hodimo okoli z malo opreme, a delamo spodobne fotografije. Najbolj pomembno pa je, da če izberemo hibridni kompaktni fotoaparat z en palec velikim tipalom, nam ni treba skrbeti za kakovost fotografij v slabših svetlobnih razmerah. S tem pridobimo veliko več, kot bi si na prvi pogled mislili.
Moj mikro, september – oktober 2014 | Alan Orlič
