Canon Ixus 510 HS spada med manjše fotoaparate, ki smo jih imeli možnost preizkusiti v zadnjem času. Lahko bi celo rekli, Ixus, kot je nekoč bil – majhen in zmogljiv. Z merami 86 x 54 x 20 milimetrov je tako majhen, da nima klasične Ixusove baterije, ampak novo, ki prostor drugače izkoristi. Prav tako nima klasične SD-kartice, ampak Micro SD. A kljub temu je Canonu uspelo vanj stisniti 12-kratno spremenljivo goriščnico. LCD-zaslon s 3,2" diagonalo na zadnjem delu zavzame celotno površino, zato je seveda občutljiv na dotik. K temu dodajmo še vgrajen Wi-Fi, ki omogoča takojšnje pošiljanje fotografij na osebni računalnik ali mobilno napravo.
Fujifilm F770EXR spada v drugo kategorijo, saj ga je v primerjavi s Canonom bistveno več. A še vedno ne presega mer žepnih kompaktnih fotoaparatov. Objektiv se ponaša z 20-kratno spremenljivo goriščnico in pokrije kot od 25 do 500 milimetrov. V nasprotju z večino žepnih kompaktov ima vse klasične fotografske programe, vključno z ročnimi nastavitvami zaslonke in časa. Dodali so mu tudi programabilno tipko, ki jo lahko nastavimo po svoje. GPS očitno postaja stalnica pri dražjih kompaktih, in tudi ta novinec ga ima. Škoda, ker ni bolje izkoriščen, recimo za osnovno navigacijo. Na ta korak bomo, kot kaže, še nekaj časa čakali.
Olympus SH-25MR je od trojice morda še najbolj povprečen, a kljub temu zanimiv. Po velikosti se kosa s Fujifilmom, a je tanjši na račun krajše spremenljive goriščnice. Slednja pokrije kot od 24 do 300 milimetrov. Ohišje je dokaj asketsko, z malo gumbi, s katerimi lahko naredimo vse. Če pa želimo še kaj več, si lahko pomagamo tudi z zaslonom, ki je občutljiv na dotik. Tudi Olympus ima vgrajen GPS, ki zna izpisati približno lokacijo, a ga ne moremo uporabiti za osnovno navigacijo. Ima pa možnost shranjevanja poti, če vam to pride recimo prav pozneje, in še eno zanimivost – kompas.
Rokovanje
Fujifilm je tu vsekakor naredil zelo dobro potezo z glavnim izbirnikom in vrsto programov. Olympus in Canon sta siromašnejša, podobno velja tudi pri hitrem dostopu do možnosti. Pri tem ne moremo mimo zanimivejših možnosti, kot so panoramski posnetki. Fujifilm ponuja tri možnosti, 120-, 180- ali 360-stopinjsko panoramo. Žal je ločljivost nizka, a še vedno uporabna. Olympus je ubral drugačno taktiko, ponuja tri možnosti, samodejno, ročno ali le pomoč za nadaljnjo sestavljanje na osebnem računalniku. Slednja je uporabna, če želimo višjo ločljivost in natančnejši nadzor pri sestavljanju. Canon je tu dokaj bos, saj ne ponuja možnosti sestavljanja panoramskih posnetkov.
Kvaliteta fotografije
Tudi tu se Fujifilm obnese bolje, tesno za petami mu je – presenetljivo – Canon. Tisto, kar naredi Fujifilm prav posebno zanimivo, je EXR, ki na eni strani poveča dinamični obseg, po drugi pa zmanjša šum pri visoki občutljivosti. Oboje gre na račun zmanjšanja števila pik na polovico, kar je po svoje razumljivo. Razlika je majhna, a vidna, čeprav utegne tisk to izničiti. Pri visoki občutljivosti nismo zaznali kakšnega krepkega izboljšanja v primerjavi z drugima dvema fotoaparatoma, Canonova odločitev za manjše število pik je vsekakor zelo dobra.
Potegnimo črto še pri ceni: najcenejši je Olympus, sledi mu Fujifilm, najdražji je Canon. Če bi izbirali med trojico glede na razmerje cena/možnosti, se tehtnica prevesi na stran Fujifilma, sledi mu Olympus, Canon spet ostane na tretjem mestu. A ne smemo pozabiti na brezžično povezavo, če jo znamo izkoristiti, je to lahko več vredno kot vse ostalo.
Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Alan Orlič
