FZ200 je posebnež, ki ne prepričuje toliko z razponom, ampak enakomerno zaslonko f2.8 pri vseh goriščnicah. Slednje poznamo pri dražjih zum objektivih, Panasonicu pa je prvemu uspelo to spraviti v kompakten fotoaparat in dodati 24-kratno spremenljivo goriščnico. Za primerjavo, resnejši objektivi s tako zaslonko se zadovoljijo z največ 3-kratnim razponom. Konkurenca ima v teleobmočju za dve zaslonki slabšo svetlobno vrednost. Če povemo še drugače, ISO 400 ali ISO 1600, razlika v kakovosti posnetka je zelo velika. Ohišje je dokaj klasično za hibridne fotoaparate, veliko in z močno odebeljenim desnim delom za boljše držanje. Gumbi so dobro razporejeni, goriščnico lahko spreminjamo z gumbom pod sprožilcem ali na objektivu. Če prestavimo fotoaparat v ročno ostrenje, se funkcija slednjega spremeni in omogoča spreminjanje ostrine. Ima tudi dva gumba, katerima lahko določimo bližnjico po lastni izbiri. Iskalo je elektronsko in sorazmerno majhno, ne moremo trditi, da je udobno za daljše delo. Je pa zato velik LCD-zaslon, ki je vrtljiv, a žal ni občutljiv na dotik. FZ200 se ponaša še z vodilom za bliskavico, če ga želimo izkoristiti v slabših svetlobnih pogojih. Kakor koli obračamo, FZ200 je zelo spodoben hibridni fotoaparat, ki ga bodo veseli predvsem ljubitelji divjih živali in ptičev. Svetlobe praviloma nikoli ni dovolj in dve dodatni vrednosti zaslonke prideta še kako prav.
LX7 je po neki čudni vzhodnjaški logiki šele peti fotoaparat v seriji, številki štiri in šest sta na črni listi. Novinec ohranja linije, ki so jih zastavili predhodniki, prav tako se ni veliko spremenilo pri gumbih. Novost je obroč, ki pa v nasprotju z večino ostalih nosi številke in omogoča spreminjanje zaslonke. O tem si nismo čisto enotni, saj je s tem obroč izgubil del funkcionalnosti. Malo več dela ima zato vrtljiv gumb na zadnji strani, kjer lahko poleg pod-/nadosvetlitve spreminjamo tudi ostrino. Če se na ohišju napredek ne pozna prav veliko, pravo evolucijo doživlja objektiv. Od predhodnika je obdržal enako goriščnico, a je močno pridobil na svetlosti, celo zaslonko na celotnem območju. Začne se pri f1.4 in konča pri f2.3, kar je za žepni fotoaparat več kot spodobno. V praksi to pride še bolj do izraza, naredili smo mini primerjavo s Sonyjem RX100, ki ima začetno zaslonko malo, končno pa za dobri dve vrednosti in pol slabšo. Medtem ko smo lahko z LX7 fotografirali pri ISO 1000, smo morali pri RX100 poseči po ISO 3200, da smo dobili enak čas. Od vseh novincev je Panasonicu z LX7 uspelo obdržati najbolj svetlo zaslonko, še najbolj se mu približata Olympus XZ-2 in Samsung EX2F. Snovalci so šli še korak dlje, dodali so vgrajen ND-filter, ki pomaga pri svetlih scenah oziroma omogoča delo z bolj odprto zaslonko, s tem pa pridobimo vsaj malo globinske neostrine. Tipalo je obdržalo 10 milijonov točk, a je v primerjavi s predhodnikom malo manjše. Kakovost posnetkov je tudi napredovala, kar je seveda spodbudna novica. A kakor koli obračamo, pri ISO 800 se detajli začnejo izgubljati in za večje povečave pri višjih občutljivostih je treba poseči po drugih fotoaparatih. LX7 je spodobno narejen fotoaparat z odličnim objektivom in celo vrsto možnosti. Le obroč bi lahko naredili bolj uporaben.
Panasonic G5 je njihov predzadnji dodatek k liniji micro 4/3 in se postavlja med serijo GF, ki nima iskala, ter dražjo in zmogljivejšo serijo GH. V primerjavi s predhodnikom je ohišje drugače zastavljeno, še bolj ergonomično, a v približno enakih merah. Gumbi so podobno postavljeni, LCD-zaslon je dobil dodatne pike, ostaja vrtljiv in občutljiv na dotik. Slednje postaja kar stalnica, a na srečo se da to možnost izklopiti. Elektronsko iskalo je že star znanec in premore 1,5 milijona točk, kar omogoča udobno delo in tudi ročno ostrenje. V notranjosti se skriva novo tipalo, ki naj bi bilo iz modela GH2. Slednje pomeni preskok v kakovosti, a še vedno manjšega, kot ga je naredil Olympus z modelom E-M5. Kljub temu gre vendarle za dva cenovno različna modela. G5 ponuja dobro uravnoteženost med možnostmi in ceno na drugi strani. Konkurence ima kar nekaj, a večina za to ceno ne ponuja elektronskega iskala, poleg tega ima krepko manjšo izbiro objektivov. Ravno to je glavna konkurenčna prednost Panasonica in Olympusa pred ostalimi brezzrcalnimi fotoaparati.
Če kompaktna malčka skušata izstopati iz množice ostalih predvsem na račun svetlega objektiva, ima G5 težjo nalogo, pomagajo mu že omenjen nabor objektivov in vgrajeno iskalo. Ali jim bo to zagotovilo konkurenčno prednost, pa bo pokazal čas.
Moj mikro November December 2012 | Alan Orlič
