Prišel je tiho in se zapisal v zgodovino. Še en fotoaparat, nad katerim smo več kot navdušeni, in če se ne bi vmes pojavil Olympus E-M1, bi bili še bolj. To, da dva proizvajalca skrbita za isti sistem, je za nas uporabnike več kot odlično. Še zlasti če sta pod nenehnim pritiskom drugih proizvajalcev in imata tih dogovor, da si ne skačeta v lase s konkurenčnimi izdelki. Na ta račun smo uporabniki dobili celo vrsto objektivov in seveda fotoaparatov, tako rekoč za vsak namen. Panasonic GX7 je prišel ven približno hkrati z Olympusom E-P5, in čeprav imata podobno (zelo verjetno enako) tipalo, sta si na prvi pogled dokaj podobna fotoaparata. Panasonic je za dva milimetra višji, zaradi držala debelejši, a se od Olympusa loči po pomembnem detajlu: ima vgrajeno elektronsko iskalo. Ki je povrhu vsega še gibljivo. Slednje ga ponese še kanček više, kot je na primer Sony NEX6 oziroma 7, čeprav je od prvega celo večji. Iskalo je eno od boljših, snovalci trdijo, da ima HD-ločljivost 1280 x 720 pik. Kljub vsemu pozabite, da boste z njim ostrili brez pomoči povečave oziroma prikaza ostrih robov (peaking), je pa zato tako sliko seveda prijetneje gledati. Ostanimo še trenutek pri zunanjosti. Linije so dokaj klasične za serijo GX, a se tokrat novinec ponaša z močnejšim držalom in ravno dovolj prostora nad njim, da sredinec počiva na njem. Gumbov je veliko, ima tudi dva vrtljiva gumba, enega na zadnji strani, drugega okoli sprožilca. Seveda so vsi programabilni in jim lahko po svoje spremenimo nastavitve. Zaslon je seveda občutljiv na dotik in gibljiv. V notranjosti se skrivata presenečenji, ki ju pri Panasonicu nismo bili vajeni. Glavno je vgrajeni umirjevalnik, do tega fotoaparata je namreč Panasonic prisegal na umirjevalnik v objektivih. Drugo, za marsikoga manj pomembno, je uporaba vgrajene bliskavice za nadzor oddaljenih bliskavic. Kaj je v zameno dobil Olympus za ti tehnologiji, lahko le ugibamo, a marsikateri uporabnik si želi bolj kakovostnega video zapisa. Bomo videli. Pri uporabi nas je GX7 prijetno presenetil. Brez težav stopa v korak z Olympusi, tudi z E-M5 ali E-P5. Morda je umirjevalnik malo slabši, a še vedno se pozna, da opravlja svoje delo. Elektronsko iskalo, pomaknjeno na sam levi rob, je uporabna pogruntavščina, ki jo Leice poznajo že od samega začetka in se bolje obnese, kot če bi bilo postavljeno sredinsko. Pomoč pri ročnem ostrenju je tako rekoč nujen dodatek, in če bi novinec imel še PDAF-točke na tipalu, ki bi pomagale pri ostrenju s starejšimi 4/3 objektivi, bi imel Olympus E-M1 ostro konkurenco. Kljub temu zadnjemu gre za enega od najboljših fotoaparatov, ki jih je skupaj spravila naveza Panasonic–Olympus.

Moj mikro, januar – februar 2014 | Alan Orlič |