Če je treba kaj priznati Olympusu, je to inovativnost. In njihov najnovejši kompaktni superzum se ponaša z nečim prav posebnim, čisto pravim točkovnim merkom. Po navadi ga najdemo na kakšni moderni vojaški puški, a tokrat je našel svoje domovanje na fotoaparatu. Bolj natančno superzumu, kjer bi po našem preizkusu moral biti že tako rekoč od samega začetka. SP-100 je velika zadeva, navsezadnje je treba 50-kratni spremenljivi zum nekam spraviti in pri optiki za zdaj ni heca. Na daleč zelo spominja na DSLR, kateremu se je po velikosti približal. Kljub velikosti nima prav veliko gumbov, lahko bi mirno imel še kakšnega več, a se da znajti z obstoječimi. Točkovni merek je priročno skrit v fotoaparatu, ko ga aktiviramo, se dvigne celotni gornji del fotoaparata skupaj z bliskavico. Je umirjen in upošteva paralakso, kar nam omogoča tako rekoč slepo fotografiranje. V praksi zadeva navdušuje, 1200 mm in iskanje majhnega ptiča na veji namreč ni čisto preprosto, posebno če želimo to opraviti čim hitreje. Tudi hitrost ostrenja je spodobna, kar je pri že omenjenem fotolovu na ptice dokaj pomembno. Elektronsko iskalo ni nič posebnega, a zadovoljivo. A razočaranje v obliki kakovosti fotografije je tisto, nad čimer bi se moral Olympus krepko zamisliti. Pravzaprav to ne leti le nanj, ampak na vse proizvajalce, ki tlačijo 16 in več milijonov pik v majhno tipalo. Takoj ko prestopimo mejo ISO 200, se šum začne kazati v fotografiji, zaradi agresivnega odstranjevanja ga sicer ni videti, a izginejo tudi vsi detajli. Dragi proizvajalci, dajte, prosim, v fotoaparat tipala s 4 ali 5 milijoni točk, a naj ti svoje delo opravijo tako, kot je treba. Če torej povzamemo, SP-100 je zanimiv in dober fotoaparat z izjemno uporabnim dodatkom, a pozabite na fotografiranje v slabih svetlobnih razmerah oziroma kljub vgrajenemu fotoaparatu obvezno dokupite še stativ. Ne bo vam žal.

Alan Orlič