Dočakali smo ga, zdaj je Olympusova PEN linija spet popolna. Sprememb je kar nekaj, tudi oblikovnih, a tisto najbolj pomembno je seveda tipalo, ki je zdaj poenoteno in s tem konkurenčno fotoaparatom APS-C. Po obliki še vedno spominja na predhodnika, a ima kar nekaj sprememb. E-P5 ima po novem normalna vrtljiva koleščka, zaslon, občutljiv na dotik, enak umirjevalnik, kot ga ima E-M5, skratka vse, kar se pri takem fotoaparatu spodobi. Tudi brezžična povezava je vgrajena in omogoča vse od prenašanja posnetkov do daljinskega upravljanja fotoaparata. O kakovosti fotografije ne bomo razglabljali, prav tako ne o hitrosti ostrenja. Presenetilo nas je, da z Olympusovimi objektivi serije 4/3 ostri hitreje in bolj natančno kot E-M5. Kar že nakazuje, da bo Olympus zelo verjetno opustil 4/3 fotoaparate in se posvetil le micro 4/3. To je seveda dobro, in če bodo uspeli še izboljšati samodejno ostrenje z objektivi serije 4/3, bodo tega veseli predvsem tisti, ki imajo doma še vedno to steklovino. Samo v vednost, Olympus je naredil nekaj odličnih objektivov, recimo 14–35-milimetrskega z zaslonko f2.0, temu pa je sledil 35–100-milimetrski z isto zaslonko. In če dodamo še 90–250-milimetrskega z zaslonko f2.8 (prevedeno na 180–500-milimetrskega), bo marsikomu jasno, da Olympus ta korak preprosto mora narediti. Če zaključimo: E-P5 je več kot dostojen naslednik, ki se ne ponaša le z boljšim tipalom, ampak kar nekaj zanimivimi izboljšavami. Le cena utegne marsikomu stopiti v nos, saj je že kar preveč blizu E-M5. Če k temu dodamo še Panasonicovo protiutež, ki se imenuje GX7 in ima v podobnem ohišju kot E-P5 skrito še elektronsko iskalo, postane jasno, da ima Olympus težko delo in da bo moral nekaj narediti s ceno. A to ne velja le za ta model, ampak praktično za vso linijo PEN, saj so v primerjavi z zrcalnorefleksnimi fotoaparati predragi. A to je že druga zgodba.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Alan Orlič |