Serija E-M ima zdaj tri fotoaparate, E-M1, ki je vrhunski model, E-M5 kot srednji in E-M10 kot vstopni. Tako rekoč enako tipalo, le da imata prva dva izboljšan umirjevalnik, ki ga vstopni model nima. In nato sledi zanimivost: E-M1 in E-M10 imata pomoč pri ročnem ostrenju (peaking), ki je E-M5 nima, je pa čisto programska rešitev. Olympus, zakaj? Ampak vrnimo se k E-M10. Pravzaprav je narejen v čistokrvni Olympusovi maniri. Kakšna možnost manj, a v osnovi vrhunski fotoaparat za sprejemljivo ceno. V nasprotju z obema dražjima modeloma ima vgrajeno bliskavico, ki je malo šibkejša, a zato ves čas na fotoaparatu. Tudi ohišje ni vodoodporno, kar za večino uporabnikov niti ni toliko pomembno, saj v prvi vrsti primanjkuje ustreznih objektivov, torej je treba oboje čuvati pred vodo. V vsem drugem pa tisto, kar se od takega fotoaparata pričakuje in tudi dobi. Dva vrtljiva gumba, programabilne tipke, gibljiv zaslon, vse to naredi fotoaparat uporaben in tako rekoč nič slabšega od obeh dražjih bratov. Na neki način dvorezen meč za Olympus, kajti za E-M5 ostane dokaj malo manevrskega prostora. Fotoaparat je sicer še malenkost manjši, čeprav so razlike dokaj majhne. Gumbi so lepo izbočeni, le gumb za vklop bi lahko bil postavljen na bolj dostopnem mestu. Elektronsko iskalo je 1,5-milijonsko, tako rekoč enako, kot ga ima E-M5. V kompletu z novim priloženim 14–42-milimetrskim objektivom deluje zelo žepno, čeprav bolj za suknjič kot za hlačni žep. Kakor koli obračamo, odličen fotoaparat, ki mu težko kaj očitamo, razen že znane Olympusove težave, ki se ji reče video. V vsem drugem dobite polnokrvneža v majhnem ohišju in za spodobno ceno, kar je za končnega uporabnika tudi najbolj pomembno.

Moj mikro, julij avgust 2014 | Alan Orlič |