Številka se je tokrat obrnila navzdol, zakaj, pa ve le marketinški oddelek, ki skrbi za imena fotoaparatov. Ampak naj vas to ne zavede, je daleč najboljše, kar je Olympus do zdaj splavil v digitalnem svetu. Žal je tudi njihov največji brezzrcalni fotoaparat, a še vedno dovolj majhen, da z velikostjo ne sega med brezzrcalce. Seveda so novo površino dobro izkoristili z več gumbi, dodatnimi izbirniki in boljšim držalom. Na voljo je tudi baterijsko držalo, če želite fotoaparat držati pokonci in pridobiti še kakšen gumb. Tipalo je podobno, kot ga ima E-M5, z eno pomembno razliko – ima točke, ki pomagajo pri ostrenju. Slednje pridejo prav v slabih svetlobnih pogojih in s starejšimi 4/3 objektivi, s katerimi E-M1 dela tako kot že starejši E-5. Oziroma bolje, ker ima na voljo več točk za ostrenje. Ne pričakujte hitrosti, ki jo imajo današnji profesionalni fotoaparati DSLR, a zadeva se dobro obnese. Potem je tu novo, večje elektronsko iskalo, ki ima tudi več točk in je tako bolj natančno, kar se pozna pri ročnem ostrenju. Temu pomaga še tako imenovani peaking, ki robove označi ter omogoča dokaj natančno in hitro ročno ostrenje. Tudi umirjevalnik slike je dobil rahlo nadgradnjo, prav tako procesor za obdelavo slike. Slednje je opazno v JPEG kvaliteti, v RAW nismo opazili izboljšanja. Slednjemu v prid govori tudi dejstvo, da bo E-M5 ostal v prodaji še nekaj časa. Sprašujemo se, kaj pravzaprav še fotoaparatu manjka? Odgovor je preprost: boljša kakovost videa. Tu tudi sam Olympus priznava, da ima še nekaj dela, kar je glede na konkurenco razumljivo. Prav škoda je, da odličnega umirjevalnika ne izkoristijo tudi na tem področju. Če torej imate kup 4/3 steklovine in iščete nov fotoaparat, ste ga našli.

Moj mikro, november december 2013 | Alan Orlič |