Delitev teleskopov
Teleskope delimo na refraktorje (lečni teleskopi) in reflektorje (zrcalni teleskopi). Vsaka vrsta ima svoje prednosti in slabosti.

Reflektorji so posebneži, saj imajo namesto leč le dve zrcali, ki svetlobo usmerita v okular. Poznamo Nasmythov, Newtonov, Casseraignov, Gregoryev, Herschlov reflektor in še več jih je. Prvi uporaben reflektorski teleskop je bil sicer Newtonov, a so bili pred njim že drugi znanstveniki, ki so naredili reflektorski teleskop. Reflektorski teleskop ima preprostejšo zgradbo, saj je zrcalo lažje izdelati kot kakovostno lečo. Ponujajo močne povečave in so precej krajši od lečnih teleskopov. Zaradi manjše dolžine so tudi primernejši za amatersko rabo.

Refraktorski teleskopi imajo boljšo ostrino in kontrast kot reflektorski, so pa daljši in manj pripravni, prej se pojavijo težave zaradi napak v lečah. So manj v uporabi, v profesionalni rabi jih praktično ni. So pa pogostejši med teleskopi za začetnike in otroke.

Kaj torej počne sam teleskop? Njegova naloga je zbiranje v glavnem šibke svetlobe oddaljenih nebesnih teles. Večja ko je zbiralna površina teleskopa, več svetlobe zbere v eno točko (gorišče) in več oziroma šibkejše svetlobne objekte lahko vidimo. Slike v gorišču pa ne moremo videti kar tako s prostim očesom, ampak potrebujemo na koncu cevi teleskopa okular, ki nam objekt pokaže in ga tudi poveča. Torej namen teleskopa ni le povečava objekta, ampak v glavnem zbiranje svetlobe. Sama povečava teleskopa je odvisna od razmerja med goriščno razdaljo teleskopa in goriščno razdaljo okularja. Okularjev obstaja veliko vrst, od nekje 40 do 2 mm goriščne razdalje. Na voljo so tudi dodatne leče (leče Barlow), ki delujejo kot množilec povečave kar je lahko med 1,5 do 5x. Tako lahko pri dveh popolnoma različnih teleskopih dosežemo enako povečavo, toda s tistim, ki zbere manj svetlobe, nekaterih objektov ne bomo mogli opazovati. Torej lahko rečemo, da je kakovost teleskopa v tem, koliko svetlobe lahko zbere in kako izostri opazovani objekt. To je žal mogoče le z velikim premerom leče in s kakovostno optiko. Pri nakupu se torej ne osredotočajte na povečavo, ampak na premer leče in kakovost izdelave optike.

Ne nasedajte torej trgovcem, ki reklamirajo neverjetne povečave pri zelo majhnih premerih leč. Takšni teleskopi stanejo sicer »le« 50 do recimo 200 evrov, ampak na koncu izpadejo precej drage igračke, ki ne ponujajo prav veliko. Ceneni izdelki lahko na videz delujejo, kot bi imeli ogromne leče in masivna stojala, pa v resnici temu ni tako ali pa montaža ni umerjena, ni uravnotežena ali pa gre za leče, ki so iz različnih razlogov v glavnem manj ali celo neuporabne. Če se mislite s tem konjičkom ukvarjati vsaj malo resno in vam do kakovostnega teleskopa manjka nekaj denarja, raje počakajte z nakupom, kot bi se odločili za preveč skromno napravo.

Pri nakupu vam lahko najbolje pomagajo astronomska društva, ki jih je pri nas precej in so vsakomur vsaj v bližini, če ne ravno v vašem kraju. Poleg znanja in poznavanja opreme imajo fantje in dekleta tudi izkušnje z opazovanjem na vam dostopnih krajih in vam z lahkoto svetujejo, kaj potrebujete za kakšno vrsto opazovanj. Posebna prednost društev je tudi v dejstvu, da vam člani brez težav omogočijo preizkus opreme med katerim od njihovih opazovanj nočnega neba.

Takšno debato o lečah in kakovosti leč bodo lažje razumeli vsi fotografi. Če nič drugega, je vsem jasno, da kakovostne leče ne moremo kupiti za prav malo denarja.

Na trgu, pri nas in v tujini, je na voljo ogromno teleskopov. Cenejše in male amaterske teleskope izdelujejo na Kitajskem, v glavnem v enem samem podjetju. Njihovi proizvodi se pozneje prodajajo pod različnimi imeni podjetij, tudi zelo znanih in priznanih. Določeno podjetje pa seveda ne prodaja samo poceni izdelkov, ampak tudi nekoliko resnejše modele, ki pa so izdelani na različnih koncih sveta, praviloma pa v državah z dražjo delovno silo in temeljitejšim končnim nadzorom. Tako ni naključje, da so takšni izdelki tudi neprimerno dražji.

Če povzamemo, poceni teleskope izdeluje v glavnem eno samo podjetje torej je trditev trgovca, ki se sklicuje na zelo znano podjetje pri nizki ceni lahko samo nakladanje brez prave osnove.

Kakšen teleskop torej kupiti? Smiselno je, da je za začetek ne preslab in ne predober. Slab teleskop vas lahko odvrne od tega hobija (pre)drag teleskop pa precej časa ne boste znali izkoristiti, nerodno pa je tudi, če ugotovite, da vas to v resnici ne zanima tako zelo. Vsekakor pa prvi teleskop naj ne bi imel premera manjšega kot 13-15 cm. Takšen teleskop omogoča dovolj, da boste lahko ugotovili ali boste s tem početjem začeli resneje ali pa boste prenehali preden se stroški začnejo povečevati.

Nasvet začetnikom:
Poznavalci na več forumih pri nas začetnikom v glavnem svetujejo nakup takole od 114 do 200 mm teleskope vrste Newton ali Dobson z montažo EQ2. Bolj svetujejo nakup boljšega rabljenega teleskopa kot cenejšega novega. Seveda na tovrstnih forumih najdemo precej oglasov z rabljeno opremo.

In kje lahko torej pri nas kupimo pošten teleskop? Nekaj jih je mogoče najti kar v trgovinah BigBang. Med njimi tudi kakšnega Celestrona. Pred nakupom pa le preverite spletne strani in forume, saj ravno iz te trgovine nekatere modele odsvetujejo. Enaka previdnost seveda velja tudi za spletne trgovine. Med spletnimi trgovinami se s prodajo teleskopov ukvarja tudi EnaA, kak model prodaja celo Conrad. Seveda pa precej strokovneje delujeta spletni trgovini, ki se ukvarjata le s prodajo pribora in pripomočkov za astronome.

Mojteleskop.si (www.mojteleskop.si) in Lyra-Optics (www.lyra-optics.si) ponujata vse in še kaj zraven. Izbor je izredno velik. Ponujajo pa vse, od kompletov teleskopov z montažami, posamezne komponente za samogradnjo teleskopa, vse, kar potrebujete za fotografiranje nebesnih objektov, programsko opremo in še in še. Prav hitro boste ugotovili, da ponujajo več opreme, kot smo je tukaj omenili. Brez dvoma pa vam bodo znali tudi razložiti, kaj potrebujete in kako potem to uporabite.

Pri nas imamo tudi zastopnika za teleskope Celestron. Najdete jih na spletni strani www.celestron-si.com. Nekaj spektivov in opreme, ki jo potrebujemo za astrofotografijo, je mogoče najti pri Foto Beseničarju oziroma na strani Fotomarket.net, precej opreme pa ponuja tudi Tehnooptika Smolnikar.

Vsekakor je prodajalcev še več, le poiskati jih je treba. Prav vseh pa tudi ne moremo tukaj našteti. Vsekakor pa, kot smo že omenili, obiščite katero od astronomskih društev, saj vam bodo amaterski astronomi najlaže in najbolje svetovali, kako začeti in pozneje nadaljevati.

MONTAŽE

Teleskope smo torej vsaj malenkost obdelali. Strokovnjaki bodo rekli premalo, in imeli bodo prav. Vsaj za osnovno pridobitev občutka, kako je s tem, pa bo zadostovalo tudi to.

Teleskopi, vsaj takšni, ki so vredni tega imena, pa navadno ne tehtajo prav malo. Kovinska cev, vdelana steklovina in razni deli in delčki, ki vse skupaj povezujejo, lahko dvignejo težo teleskopa na nekaj kilogramov. Prav hitro tudi deset ali več kilogramov. Torej mora biti podstavek ustrezno dimenzioniran. Tako tisti del, ki zadevo nosi, kot tudi del, ki omogoča obračanje, dvigovanje in še kaj. Pa teža ni edina težava. Že pri fotografiranju z večjimi povečavami (tudi s kompaktnimi fotoaparat) kaj hitro ugotovimo, da roke niso prav stabilna ploščad za to početje. Teleskopi imajo navadno precej večje povečave, torej je tresenje še hitreje vidno. Stabilen in ustrezno masiven podstavek zmanjša tresljaje in zagotavlja normalno ostrenje in pogled na določen oddaljen objekt. Večja ko je povečava, natančnejša mora biti tudi montaža oziroma podstavek.

Čeprav se sliši nekoliko čudno in neverjetno pa vam bodo vsi amaterski in drugi astronomi zatrdili, da je montaža enako pomembna kot sam teleskop. Dober teleskop na slabi montaži je enako neuporaben kot slab teleskop na dobri montaži. Pa saj takšnih izjav smo že vajeni pri prav vseh napravah. Saj naprava ne more biti boljša, kot je dober ali slab najšibkejši člen.

Montaže pa so lahko ročne in nekoliko skromnejše, nekoliko boljše in z vdelanim pogonom, ki teleskop obrne v določeno smer, če je možnost premika po višini, je zadeva seveda še nekoliko dražja. Potem so na voljo upravljalniki, ki zadevo obrnejo v želeno smer ali jo premikajo s hitrostjo, kot bi nam objekti lahko bežali iz vidnega polja teleskopa (Zemlja se seveda obrača, in to ne zelo počasi) pa vse do zadevščin, ki jih je mogoče upravljati z računalnikom. Če je denarnica dovolj globoka, si seveda lahko privoščite opremo, ki bo skoraj sama opravila vse mogoče. Od iskanja določenega objekta, do sledenja objektu preko nočnega neba. Pod pogojem, da je montaža umerjena in teleskop res gleda tja, kakor računalnik misli, da gleda. Vse je torej odvisno od globine denarnice, želja in potreb.

Podobno kot pri teleskopih tudi cenene montaže delajo na Kitajskem. Prodajajo se skupaj s cenenimi teleskopi. Primerne so v glavnem za vizualno opazovanje pri manjših povečavah. Luno si lahko ogledate recimo, kakšne hude podrobnosti na njeni površini pa že nekoliko težje. Bolj oddaljeni planeti pa bodo bolj ali manj pikice. Tudi sam sem bil pred ogromno leti vesel, da je bilo že neumno, ko sem prvič videl v okularju sposojenega teleskopa kaj več kot le svetlo pikico. Ko je Saturn dobil ... ehm …ne ravno prstan, ampak nekaj, kar je štrlelo iz pikice, pa je bilo veselje neizmerno. Seveda so zdaj na voljo neprimerno boljši izdelki, ki pa še vedno stanejo precej denarja. Za malo denarja boste opazili le redko kaj več kot svetle pikice in zmazke.

Tudi pri nekoliko boljši opremi je za potrebe fotografiranja težko oziroma nemogoče najti razmeroma poceni komplet, če želite fotografirati nebesna telesa. Praviloma se kupita posebej teleskop in posebej montaža. Za fotografiranje potrebujemo še posebej stabilno podlago, ki tudi morebitnih tresljajev tal ne bo prenašala na teleskop.

Montaže imajo tudi določene oznake. EQ pomeni ekvatorialno montažo, temu pa je dodano število od 1-6. Večje število pomeni robustnejšo montažo z večjo nosilnostjo in višjo ceno. Na voljo so altazimutalne in ekvatorialne montaže. Pri altazimutalni montaži se ena os vrti v smeri azimuta, druga pa po višini. To je primerno za osnovno gledaje neba in preiskovanje neba pri malih povečavah. Dobri modeli imajo pogon za počasne premike. Ni primerna za fotografijo. Pri ekvatorialni montaži premikamo samo eno os, samo v smeri rektacenzije (nebesna dolžina). V smeri deklinacije ni potrebno, saj se položaj objektov glede na nebesni ekvator ne spreminja. Ta nastavitev je zelo primerna za dolga opazovanja in nujno primerna za fotografiranje nebesnih objektov pri daljših časih osvetlitve. Seveda je še nekaj vrst montaž, ki pa so pomembnejše izkušenejšim uporabnikom.

ASTROFOTOGRAFIJA

Opazovanje nebesnih teles s prostim očesom je eno opravilo, fotografiranje drugo, in če oboje združimo, dobimo precej zapleteno zvrst fotografije – astrofotografijo. Zapletena je iz več razlogov: ker zahteva precej raznovrstne in drage opreme in ker ima fotografiranje nebesnih teles pač svoje zahteve, ki jih lahko delno ali v celoti izpolni oprema in znanje fotografa.

Za fotografiranje nebesnih teles sta potrebna zelo stabilna ekvatorialna montaža in kakovosten teleskop. Tipično znašajo časi osvetlitve pri fotografiranju objektov »deep sky« 30 do 120 sekund, kar pomeni, da se v tem času Zemlja že kar lepo zasuče, in čeprav je kot še vedno majhen, se pri fotografiranju tako oddaljenih objektov je to zelo pozna. Da bi bilo fotografiranje s takimi časi sploh mogoče, torej potrebujemo montažo, ki omogoča sledenje objektom. Montaže, ki omogočajo izničenje Zemljinega vrtenja, znašajo takole od 1200 evrov naprej. Dvojna omenjena vsota omogoča nakup dokaj spodobne naprave, in če je še računalniško krmiljena, je zadeva že dokaj zanesljiva. Najzahtevnejši fotografi uporabljajo samodejno vodenje na določen objekt. To pomeni, da uporabljajo dva teleskopa na eni montaži. En teleskop je glavni in je nanj pritrjen fotoaparat, drugi teleskop pa je opremljen s CCD-kamero in je lahko nekoliko preprostejši, saj je njegova naloga »le« korigiranje sledenja prek računalnika.

Naprave za zajem slike
Zaradi dolgih časov osvetlitve je najpogosteje to kar DSLR-fotoaparat. Njegova prednost je, poleg dolgih časov in vseh mogočih nastavitev, majhen šum. Posebej je to pomembno pri fotografiranju najbolj oddaljenih objektov, saj nemalokrat fotografi uporabijo visoke ISO- nastavitve, tudi do 1600. Tudi večina DSLR-ov pri taki uporabi omogoča le precej šumeče fotografije. Nekaj modelov pa le omogoča tudi takšno uporabo praktično brez (ali vsaj brez pretirane) prisotnosti šuma.

Navadno se fotoaparat uporabi samo s teleskopom (brez objektiva), saj je teleskop zamenja objektiv. Potrebujemo le ustrezen adapter z navojem, ki ustreza našemu fotoaparatu in na drugi strani izbranemu teleskopu. Teh adapterjev je veliko in za vsak pošten teleskop in fotoaparat boste našli primernega. Za nameček je mogoče najti adapterje tudi za vse mogoče spletne kamere, ki jih sicer uporabljamo za spletne klepete.

Pri astrofotografiji pa je pogosto treba uporabljati različne filtre, ki poudarijo, kar pač želimo. Odličen opis funkcij filtrov najdete na spletni strani www.kasiopeja.com/filtri.html.

Mogoča je tudi uporaba najrazličnejših objektivov, tudi širokokotnih, pač glede na to, kaj želimo fotografirati. Precej je mogoče fotografirati tudi z nekoliko boljšimi in močnejšimi teleobjektivi. Veliko fotografov napravi prav lepe fotografije meseca že s teleobjektivi od 500 mm naprej. Če je mesec videti posebej velik, pa že s 300 mm. Širokokotni objektivi pa omogočajo posnetke zvezdnega neba in Rimske ceste. Seveda je pri takem fotografiranju treba uporabiti krajše čase osvetlitve, saj so sicer namesto zvezd na posnetku črte, kar pa je tudi lahko po svoje komu zanimivo. Toda če ne uporabimo teleskopa, seveda ne moremo ravno govoriti o astrofotografiji.

Seveda to ne pomeni, da s kompaktnim fotoaparatom ni mogoče posneti nebesnih teles s pomočjo teleskopa. Omejitvi sta v glavnem čas osvetlitve in nekoliko večji šum, ki je prisoten pri kompaktnih fotoaparatih. Ti v glavnem ne omogočajo daljšega časa osvetlitve kot dve sekundi, kar pa je dovolj za fotografiranje meseca ali njegovih delov ali posnetkov večjega dela neba.

CCD-kamere so med pogosto uporabljenimi napravami za zajem slike. Seveda gre lahko tudi za precej specializirane in zelo kakovostne kamere. No, saj gre tudi s spodobno spletno kamero, a to je že tisti večkrat omenjeni skromni konec tega konjička. S kamerami zajemajo posamezne fotografije še pogosteje pa posnamejo (film) del zelo povečanega planeta in potem tako dobljen film združijo v eno samo fotografijo. Slednja metoda bojda bolj ali manj uspešno izniči migotanje nebesnih objektov zaradi ozračja oziroma vsega, kar je med kamero in objektom.

Odpravljanje napak pri fotografiranju

Dark Frame
Posebno poglavje je odpravljanje nekaterih napak. Prva je šum, ki se pojavi tudi pri najboljših DSLR-fotoaparatih pri daljših časih osvetlitve, saj se v tem času ogreje senzor. Zadevo odpravljajo na različne načine. Med drugim tako, da fotoaparat izključite, počakate recimo 10 minut, da se popolnoma ohladi, in potem napravite en posnetek. Pred naslednjim posnetkom sledi hlajenje. Tak način se baje obnese tudi pri kompaktnih modelih.

Bolj zagrizeni pa se lotijo zajema fotografij »dark frame«. Število fotografij bi naj bilo nekako med 20 in 25 (po izkušnjah različnih avtorjev), čas osvetlitve posameznega posnetka pa vsaj petkrat daljši, kot je čas zajema fotografije. Tako dobljene fotografije potem združimo v eno samo (stacking). Tako dobimo »master dark frame«, ki ga uporabimo kot referenco za to, kako in kje se pojavlja šum pri senzorju fotoaparata, in lahko iz poznejših posnetkov šum s pomočjo tega posnetka temeljito odstranite. Seveda za to ponujajo ustrezne programe. Za pridobitev teh posnetkov bomo porabili ogromno časa in potrpljenja, na koncu pa je treba recimo vsake tri mesece ves postopek ponoviti.

Slišal sem tudi že nasvet, da pred posnetkom z enakim časom zajema zajamemo fotografijo tako, da ne snamemo pokrovčka z objektiva, in ta posnetek uporabimo kot vzorec šuma. Seveda je ta metoda manj učinkovita, strokovnjaki bi rekli, da kar preveč preprosta.

Flat Frames
Pri fotografiranju zajaememo posnetek objekta in vse »svinjarije«, ki so med kamero in objektom. To je vse od prašnih delcev do umazanega zraka, različnih temperatur zraka in še kaj. Flat Frame uporabimo za odstranitev prahu, notranjih refleksij, vinjetiranja in podobnih težav.

Tak posnetek napravimo tako, da teleskop usmerimo v nebo v mraku, ko je to enakomerno sive barve. Takrat je treba hitro napraviti nekaj posnetkov, preden se pojavijo prve zvezde. Čas osvetlitve naj bi bil dve sekundi, potrebujemo pa vsaj šest posnetkov. Posnetke združimo v enega. Posneti je potrebno še posnetke »dark frame« in dobljeni »master« posnetek odšteti od prej dobljenega posnetka. Tako dobljen posnetek je referenca za odstranjevanje prej omenjenih napak in nesnage.

Veliko avtorjev trdi, da ta postopek ni potreben, če le dobro vzdržujemo opremo in je ta vedno čista in brez prahu. Vse ostalo, tako trdijo, ne bo tako drastično vplivalo na kakovost posnetka. Kako je s tem v praksi, pa boste morali preizkusiti sami. V začetku verjetno ne, z izkušnjami pa vsi fotografi radi začnemo komplicirati.

Obstajajo še postopki, za odkrivanje napak v samih točkah na senzorjih, za odkrivanje nedelujočih točk in še kaj. A v glavnem gre za zapletene postopke, ki jih je mogoče izvesti le z dobrimi DSLR-fotoaparati in z veliko znanja in potrpljenja in so primerni le za najizkušenejše.

Temeljiteje o astronomiji in astrofotografiji pa lahko izveste od strokovnjakov na spletnem forumu www.astronom.si.

POVEZAVA Z RAČUNALNIKOM

Kaj od omenjene opreme pravzaprav lahko povežemo z računalnikom? CCD ali drugačne kamere prav gotovo. V glavnem pa nekoliko boljše montaže, ki slišijo na ime GoTo ali kaj podobnega. Nekatere imajo vdelano nadzorno enoto s procesorjem, ki skrbi za obračanje teleskopa ali kompenzacijo vrtenja Zemlje. Nekoliko boljše enote ponujajo možnost povezave z računalnikom, ki potem skrbi za natančnejše obrate, sledenje objektom, izbiranje lokacije iz obsežne zbirke podatkov ali kar iz programov, ki so v bistvu mini planetariji. Povezave so najpogosteje izvedene prek USB-priključkov, pogosto pa najdemo tudi omrežno povezavo.

ASTRONOMSKA PROGRAMSKA OPREMA

Izbor programske opreme za astronome je silno širok in zajema vse, od domačih planetarijev, zbirk podatkov za vse, kar je mogoče najti na nočnem nebu, pripomočkov za premike teleskopov pa do zelo specializiranih programov za združevanje fotografij, izdelavo temnih okvirjev in še kaj.

Celestia 1.5.1
Celestia je eden bolj znanih brezplačnih programov, ki vam omogoča potepanje med zvezdami in planeti. Pravi pravcati planetarij. Zbirka podatkov zajema več kot 100.000 nebesnih objektov, če vam to ni dovolj, pa je mogoče na spletni strani najti veliko dodatkov, ki zbirko podatkov še razširijo.

Google Earth
Googlov program za prikaz vsega mogočega na našem planetu se ne omejuje le na tla, ampak je mogoče pogledati tudi okolico. Če vam ni do tega, da bi program nameščali v svoj računalnik pa si lahko nebo ogledate tudi na spletni strani www.google.com/sky/. Našli boste 100 milijonov zvezd, 200 milijonov galaksij in ogromno posnetkov skoraj vsega, kar je na mogoče najti na nebu.

Deep Sky Stacker
Po naporni noči, ko ste fotografirali zelo oddaljene nebesne objekte, vse fotografije, temne okvirje (dark frame), ravne okvirje (flat frame) in še kaj naložite v ta program in greste spat. Ko se boste zbudili, vas bodo čakale odlične fotografije.

Dark Frame Manager
Vzdrževanje zbirke posnetkov Dark Frame je lahko precej mučen posel. Pri tem vam izdatno pomaga program, ki je namenjen le temu. Program bo vse vaše posnetke brez težav združil v enega samega, ki ga boste uporabljali za odstranjevanje šuma iz vaših posnetkov. Neregistriran program vam omogoča delo s tremi posnetki, kar pa je dovolj za poskus in ugotovitev, ali vam program ustreza.

To je samo nekaj programov za pomoč amaterskim astronomom. Več jih najdete na našem DVD-ju. Tako lahko kopico orodij preizkusite in se odločite za takšno, ki vam ustreza.