Fotografiranje arhitekture ponuja nekaj možnosti, ki jih lahko raziskujemo in spoznavamo v večji meri kot pri drugih motivih. Ena od teh je zelo različen kot pogleda. Tudi pokrajino lahko ujamemo z raznih strani, a bo potrebno kar nekaj truda, da bomo Karavanke fotografirali z leve, desne, s sprednje in z zadnje strani … Arhitekturne stvaritve pa so že v svojem bistvu objekti treh razsežnosti, in če naletimo na čudovito gotsko cerkev, se lahko mirne duše sprehajamo okoli nje in iščemo najboljši pogled. Še več, pogosto se lahko povzpnemo na zvonik in stavbo fotografiramo s ptičje perspektive ali pokleknemo pod mogočnimi vhodnimi vrati in jo »pošljemo« v perspektivo proti nebu. In da prepričam še zadnje dvomljivce − hiše, palače, cerkve, gradovi in podobno imajo nekaj, čemur pravimo notranji prostori oziroma strokovno interier. Ko vstopimo v stavbo, se nam odpre popolnoma nov svet, ki je fotografsko zelo zanimiv, hkrati pa precej zahteven.
ŠTUDIJ KOMPOZICIJE
Arhitektura je lahko tudi dober »pripomoček« za študij kompozicijskih prvin, ki nam izboljšajo posnetke. Stavbe so namreč načrtovali in gradili mojstri arhitekturne umetnosti, ki se običajno spoznajo na svoj posel (no ja, so tudi izjeme ...), zato lahko pri mnogih poslopjih opazujemo skladnost linij, urejenost določenih stavbnih členov, ravnovesje med ploskvami, različna razmerja elementov in drugo.
Ni pa nujno, da se pri arhitekturi omejimo na fotografiranje posameznih stavb. To zvrst fotografije lahko uporabimo tudi kot dodatek drugim motivom. Če v prostrano pokrajino, kjer se pred objektivom širijo polja žita, gozdovi ali morska obala, vključimo še malo kočo na robu polja ali ribiško hišico na obali, bo to vsekakor dobrodošel kontrast. Tudi ambicioznega poslovneža bomo lepše prikazali, če bo v ozadju posnetka videti mogočno stolpnico, kjer si gospod služi svoj vsakdanji kruhek.
MUHASTA PERSPEKTIVA
In ko že govorimo o nebotičnikih, bi tu veljalo omeniti verjetno najbolj tipično in izrazito nevšečnost fotografiranja arhitekture, ki nam jo zakuha perspektiva. To je navidezno padanje linij v prostor. Tako kot se črte ulice ali ceste navidezno stikajo v daljavi, tako tudi robovi visokih stavb ustvarjajo vtis približevanja oziroma nagibanja. Naše oči, ki so nekako enakovredne 50 mm objektivu, to zaznajo pri višjih poslopjih, če pa imamo na fotoaparatu širokokotni objektiv (24 mm, 19 mm, 16 mm …) je pojav viden že pri nižjih stavbah.
Obstaja nekaj načinov, kako odpravimo ta zoprni pojav (ki pa ni nujno naš sovražnik, če ga znamo kreativno vključiti v sliko). Lahko se nekoliko odmaknemo od stavbe in črte se bodo počasi zravnale. Če nam uspe, se lahko povzpnemo na višjo točko nasproti želene arhitekture, na primer v višje nadstropje sosednje stavbe, na drevo, žerjav na gradbišču, obzidje … .(kdo pravi, da je fotografija konjiček za lene ljudi). Pomaga tudi, če zamenjamo objektiv in nataknemo kaj daljšega od 50 mm, vendar bomo tako zožili kot pogleda. Če pa bo postalo fotografiranje arhitekture vaš življenjski poklic, bi mordalo veljalo razmisliti o nakupu posebnega objektiva, ki mu strokovno pravimo PC (perspective control − nadzor perspektive) ali tudi po angleško »shift« (premakniti, obrniti). Ta objektiv nekoliko popravi padajoče linije in jih navidezno izravna. Žal še niso izumili naprave, s katero bi popravili ali izravnali visoko ceno tega objektiva. Res lahko naš končni rezultat nekoliko izboljša zvesti Photoshop, vendar tudi ta kralj programov za obdelavo fotografij ne zmore čudežev pri preveč popačenih posnetkih.
ČE NAM MOTIV NI VŠEČ ...
Slavni fotograf Robert Capa je nekoč dejal, da »če nam motiv ni všeč, stopimo bližje«. Čeprav je takrat verjetno fotografiral kakšno privlačno lepotičko, lahko ta izrek odlično uporabimo pri fotografiranju arhitekture. Odkrili bomo množico pisanih detajlov, ki so včasih še zanimivejši kot sama stavba. Okna, vrata, ograje, balkoni, strehe, okrasi, vse to bo dober fotograf podrobno opazoval in v mislih ustvarjal izreze, ki jih bo potem zabeležil na film ali tipalo. Če je stavba visoka ali oddaljena, si pri izrezih pomagamo s teleobjektivom.
Poleg razmišljanja o oblikah, linijah in njihovi skladnosti, bomo pozornost usmerili tudi k primerni svetlobi. Svetloba, ki prihaja izza našega hrbta, bo naredila sivo pročelje kraške hiše dokaj neizrazito, v stranski svetlobi pa bo isto pročelje zažarelo v vsej svoji hrapavi lepoti. Pri pokrajini smo ugotovili, da je najlepša zgodnja dopoldanska in pozna popoldanska sončna luč. V ozkih mestnih ulicah, med visokimi stavbami si s tako svetlobo ne moremo kaj dosti pomagati. Raje počakajmo, da bo sonce nekoliko višje in bo posijalo v pročelja stavb ter tako razsvetlilo ulico. V nekaterih mestih je zelo lepa tudi kombinacija rumenih ali belih uličnih svetilk, ki jih prižgejo v mraku ter večernega, sivo-modrega neba. Paziti pa moramo na primeren trenutek, da so luči že prižgane, nebo pa še ni pretemno.
Iztok Bončina
